Prvi poletni dan

Pred dnevi me je kolega vprašal - pa zakaj prou zares ne pišeš več? A nimaš pravega motiva, nimaš želje, ti besede štrajkajo... da se ti ne bi nič dogajalo, pri tebi ne gre glih ...

Mnja, dogaja se. V bistvu se dogaja ful. Teli meseci letošnjega leta so itak en sam velik vihar - če se že ne vidi navzven, pa definitivno divjajo navznoter. Od vsega, kar se dogaja, je kar nekaj objav spisanih na pol ... pa bodo najbrž v takem stanju tudi ostale. Ne zato, ker si ne bi zaslužile biti objavljene, pač pa zato, ker čas leti mimo tako zelo hitro, da ne najdem časa spisati in opremiti jih do konca, potem pa pride že naslednji dogodek ... in na koncu ne spišem oziroma objavim ničesar.
Res pa je tudi, da v nekajurnem popoldanskem vrtenju pedal ponavadi ne sestavim kaj zanimivega za objavo in o dnevnih švicarijah, ki jih je po sili razmer res veliko, pač ne bom pisala ... kot recimo ne pišem o tem, kako zajtrkujem :)

In zakaj ravno danes pišem spet, če sem že tako ali tako parkirana nekje v slepi ulici?

Danes je dan potem. Dan po novici, ki me je spravila v jok in žalost,  a me je ob koncu dneva vseeno pripravila do tega, da si postavim domine nazaj v tako vrsto, kot si jo želim sama. Po januarski nesreči me je včeraj v roke dobil (očitno šele pravi) ortoped in mi precej besno (zaradi dosedanjih trapasto spisanih izvidov in mnenj) direktno razložil, da sprednje križne vezi tud slučajno nimam več ... ni, ne obstaja, strgana do konca ... Kar se tiče mojega trenutnega fizičnega stanja, to sicer ne spremeni ničesar, saj je pot sestavljanja nazaj popolnoma enaka, zavedanje o tem, da je en delček crknil za vedno, pa je malo bolj boleče.

In dan potem sem koleno ponovno postavila na preizkušnjo. Plezala nisem že od začetka maja v Paklenici, ko je bilo koleno vsak večer razboleno do konca in za noben dan vnaprej nisem bila sigurna, ali bo drugo jutro sploh uporabno ali ne ... pa je bilo :)

T&J, Ratitovec, smer, ki mi je že kako znana ... pejmo probat. Če ne drgač, bom pa abzajlala ... letos se mi to pač tudi dogaja.

Celoten čas vožnje do izhodišča sem se precej glasno spraševala, kje je zdaj tisto sonce, ki so ga vremenoslovci napovedovali za soboto. Celo noč je padalo kot za stavo in bala sem se, da nam tudi tokrat sledi mokra Čerinova ... enako kot prejšnjič.

Tako zelo hudo ni bilo, vseeno pa je bilo konkretno mokro. Do vstopa v smer sem imela čevlje in hlače že konkretno mokre. Da ne govorim o tem, kako hudo so prvih nekaj stopkov drsele plezalke ... 

Vsaj skala sama je bila suha :) čeprou je blo tako hladno, da ob prihodu na prvi štant resnično nisem čutila prstov ... na prvi poletni dan :o

Itak me je tukej zeblo kt mačka ...

tale lepotička raste glih tam, kamor bi blo najbl priročno stopit

J pod vstopom v kamin

T glih tam ... ja seveda, izstop iz kamina je spet drsel za znoret

na prostranih travnikih Ratitovca nisi imel nobenega filinga o poletju, pravzaprav smo vsi trije oblekli vse, kar smo imeli s seboj ... pol pa v kočo na čaj in potice

Koleno je zdržalo. V resnici me je ob koncu ture konkretno bolelo - drugo koleno, ker sem ga med plezarijo precej konkretno nabila v skalo. Ampak dokler me boli drugo, je vse ok.

Super tura, fajn družba, čist kiksnena vremenska napoved in fajn filing ob koncu ... letos bom še plezala :)