Eno nedeljsko jutro

Včasih se na kup naber en kup traparij, ki te vztrajno poskušajo stisniti nekam proti tlom. Nekaj časa se še upiraš, potem pa pride kakšen dan, ko je se tudi ta grde stvari poklopijo in čist enostavno popustiš, se sesuješ in si vsaj en čas le bleda senca samega sebe.

No, o takem dnevu ne mislim pisati, tokrat že ne. Zlagala bi se sicer, če bi trdila, da jih v zadnjem mesecu in pol ni bilo kar nekaj, ampak ja ... ne bi o tem. Že zato ne, ker so definitivno mimo, ker mi je popolnoma jasno, da tale moja pot spet pelje navzgor :) počasi a vztrajno.

Že dan prej me je dvignil z razpoloženjem nekaj metrov višje, ko sem odkrila, da vseeno zmorem :) je treba sicer uporabiti še nekaj pameti (ne vedno z glavo skozi zid, kot ponavadi), pa vendar je koleno zdržalo in ne zvečer ne ponoči ni kazalo nobenih znakov upiranja.

Z JM tako rineva pokonci skupaj, na hitro pozajtrkujeva, potem pa vsak v svojo smer - on v sicer uživaško grapo v Vrtačo (in sem mu čist odkrito fouš), sama pa s spet pridobljeno igračko proti južnim pobočjem Storžiča iskat najbolj idealne kotičke, da se poigram z igračko in prebujajočimi se sončnimi žarki :) Komaj se držim nazaj, da korak držim v tempu hoje in ne začnem s kakšnimi prezgodnjimi tekaškimi neumnostmi. Svetloba je bila že čist nora in v strahu, da zamudim najlepše tri minute jutra, jo užgem v hrib, pa se čez čas na svoji poti zavem, da od tam, kamor sem bila v startu namenjena, niti slučajno ne bom ulovila Ata v svojih škrlatnih barvah jutranjega sonca. Kot zblojena ovca obrnem nazaj dol in se obrnem proti poznanemu robu, od koder se ti odpre nor pogled na Julijce.
Če me je slučajno kdo opazoval v tistih nekaj trenutkih, ko sem na eni strani izbirala lokacije, na drugi preverjala "stanje" na vzhodnem delu neba, vmes pa odkrito občudovala ples dveh ujed relativno nizko nad tlemi, si je najbrž mislil, da sem malo ubrisana. Mnja, to je itak stvar debate, ampak ja ... kar naenkrat sem imela občutek, da imam časa premalo, da bi rada videla, opazovala in zajela toliko stvari, pa imam na voljo samo dve roki, en par oči in omejeno količino razpoložljivega časa.
Vmes se je ves čas nežno oglašala zaslonka in poskušala zajeti tisto, kar je lahko. Tistih norih občutkov, ki te prevevajo, ko si na pobočju hriba sam s prebujajočim se jutrom, ko slišiš le pogovor ptic, ko gledaš, kako na nebu ugaša še zadnja zvezda in se ti kar cufa od nore energije novega dneva, itak ne more zajeti nobena fotografija. Ever. Tistih občutkov, ki povzročijo stanje, v katerem tudi slučajno ne opaziš, da si vmes zagazil v konkretno blato, da te v noge pravzaprav že zebe zaradi mokrih čevljev, s katerimi si čist brezglavo brodil po relativno visoki travi, ki jo je čez noč okupirala slana in da skozi očala še komaj kaj vidiš, ker ti mrzel veter solzi oči, s čimer seveda zasvinjaš očala.
Ah klinc pa mokri čevlji. Če sem že tam, grem pa še malo dalje, fantje bodo doma itak še spali, ko se vrnem.




najlepše tri minute jutra
:( obup, kaj mi blogger naredi s fotko
najraje bi jo kar dol dala, k si je kar zmislil tist flourescenčen oblak pod hribi 


preblizu jima nisem upala, ker bi mi ušli
pa saj mi je tale tudi ušel, samo sem ga počakala, da se je vrnil :)
tele so pa prišle za mano in se mi oglasile direktno nad vrtom

Komentarji

  1. Fajn. Lepo si se poigrala in še lepše napisala.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave