For the record

Občasno po raznih kanalih priletijo komentarji na zapise tukej gor. Priznam, pašejo :) jg, ne znam ravno skrivati svojih občutkov ... pa saj se jih že dolgo ne trudim več skrivat, kar včasih koga osupne, sem in tja koga tudi odbije, tisti, ki me poznajo, so me pa itak že vajeni :) in če se me še vedno držijo, me očitno prebavljajo tako kot sem.
Vzvod za tale zapis leži prav v posameznih pripombah, ki letijo do mene v zvezi z mojimi besedami, ki se valjajo po tem blogu. Med njimi je veliko takih v stilu "kolk se maš ti res fajn v lajfu", "kaj bi dal/a, da bi imel/a tako življenje, kot ga imaš ti" ...
Lube duše, ne gre to tako. Že čist sama zase se trudim, da so zapisi pozitivni, ker je sranja samega po sebi že itak preveč, kar pa ne pomeni, da v življenju obstaja samo to. Imam dneve, ko se zbudim z željo, da sploh ne bi vstala, imam sinove, ki jih občasno tud slučajno ne razumem in očitno tudi oni mene ne (ampak na srečo point starševstva ni v prijateljevanju in absolutnem razumevanju obojestranskih prebliskov dveh različnih generacij), imam moža, ki čist paše v uno "jutri bo v Celovcu s'm'n'", princa na belem konju še nisem videla (al ni bil princ, al konj ni bil bel, al pa sploh konj ni bil - mamice hčerk, razložite tole svojim puncam, preden bo prepozno ;)), pospravljena sem v trup(l)u, ki me občasno sploh ne uboga in moje življenje ima s pravljico skupno le to, da občasno v njem straši coprnica (kar v moji lastni koži). Mrzel tuš?
Mah, kakor ga pač vzamete. Tud če je mrzel, je dober za prekrvavitev ;) a ne? Vse zadovoljstvo pravzaprav tiči v naših/vaših odločitvah. Ko konec dneva preneha deževati, je moja lastna izbira ali bom vihala nos nad tem, da je bil dan obupen (ker roko na srce, od vseh vremenskih situacij je res bljak samo dež ... ajde, pa še orkanski veter), ali bom raje izbrala veselje, ko se med oblaki do mene prebije prva zvezda, ki skupaj s šibko svetlobo odstira delček neba, ki da slutiti, da bo naslednji dan lepši. Ko gaziš sveže zapadel sneg in se ti pot zaradi tega podaljša za polovico časa, imaš spet dve izbiri, ki bosta samo tvoji - lahko jamraš in se smiliš samemu sebi (sori, v tem primeru pejd kar nazaj v dolino), lahko pa uživaš v tem, da si prvi, da imaš možnost sam izbirati svojo lastno pot, uživaš v linijah svojih lastnih sledi na do takrat še nedotaknjeni belini ... in ja, v mojih zapisih je ponavadi polno navdušenja. Taka sem, navdušena nad stvarmi, ki jih rada počnem, vendar se hudo zavedam, da moja osebna navdušenja niso deljiva z vsakim na način, ki ga imam rada sama. Romantično kičast sončni vzhod na konkretni nadmorski višini s seboj prinese tudi (obupen) smrad prešvicanih cunj, kakšno konkretno podplutbo, čist zblojeno prehranjevanje in seveda en kup pozitivnosti, na katere se spomniš vsakokrat, ko pogledaš posamezno fotko s ture.
Kljub temu, da uživam v kuhariji, dobri hrani in pijači, pridejo dnevi, ko pri družinskem kosilu butnem ven "sori fantje, tole dones pa ni užitno ... a gremo raje na pico". Čeprav se trudim biti tudi gospodinja, je marsikdo konkretno presenečen, ko pride k nam - če je za nami obdobje lepega vremena, je doma totalen raztur ... ja, bajta ni pospravljena, vrt ni zrihtan, kupi cunj čakajo, da se kdo spomni nanje, v veži takoj za vhodom je na tleh čist preveč nepospravljenih obuval (včasih večina mojih - če so še za spucat potem, ko sem brodila po kakšnem blatu, jih ne bom tlačila v omaro, a ne), nadstropje više se suši velik kup hokejske opreme (tud to je daleč od kakšne romantike, je pa fajn it na njihovo tekmo) ... hkrati pa me lahko kljub totalnem sekretu dobite na terasi s kozarcem vina v fajn družbi in z nasmehom do ušes. Ti momenti so neprecenljivi, vse ostalo pa počaka.
For the record, življenje je tko klinčevo kratko, da je škoda zapravljat čas in nabirat spomine slabih trenutkov, če imaš na zalogi tako ogromen kup dobrih. OK? Sami si barvamo svoje zadovoljne barve in sami smo odgovorni za to, da jih pobarvamo prav. Poiščite jih in potrudite se, da si obarvate svoje življenje z njimi - tud če bo roza, samo da boste/bomo zadovoljni (M&T - moja barva NI roza :P)

Preden greste iskat srečo, preverite - mogoče ste že srečni. Sreča je majhna, običajna in nevpadljiva, a mnogi je ne znajo videti (priletelo po mailu).
p.s.: tudi jaz sem včasih trapa in je ne znam videti, ampak pustimo to ;)

Tko, to je to. Zdej pa ne bom več o tem :)

Komentarji

  1. Ojoj, kako dober zapis. Popolnoma se strinjam s tabo. Ko sem tole brala, posebej o nepospravljeni bajti, kupih cunj in čevljih takoj za vrati, pa o kozarcu vina na terasi, se mi zdi kot bi prišla k nam domov....:):) Klinc, če je lepo vreme je na programi vse kaj drugega, a ne? Sicer pa Skandinavci pravijo, da slabega vremena ni, je pač tak, kakršen je, le primerno temu se je treba obleči in gre.
    Čim več akcije ti želim in trenutkov s kozarcem v roki in odklopom takrat, ko te zagrabi!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Preden greste iskat srečo, preverite - mogoče ste že srečni. Jaaaa! Kul stavek. Drugače pa tudi jaz svoje zapise in svoja počutja preprosto ustrezno pobarvam, da so lepši, ker je življenje za vse drugo prekratko. Če ne bi imeli skrbi, ne bi vedeli, kako lepi so lahko lepi trenutki, kenede, ma ne se RES potrudit življenju ukrast čim več lepih trenutkov (na kakršen koli način pač, če ne drugače, z retrospektivnim pigmentiranjem :-)) je pač malce ... nepraktično? :-)

      Aja, pa še to: jaz pa vedno upam, da ti gre super, kadar se pojavi nova objava ...

      Izbriši
  2. Zelo faj napisano in vse je zelo res! Ravno včeraj sem o tem razmišljala, ko sem šla zvečer tečt, in sem doma na terasi videla zvezde in luno, za ovinkom pa sem padla v meglo, ki je bila ravno dva metra na tlemi. Ampak nad mano so bile pa kljub temu zvezde, samo gor sem morala pogledat. Nekako tako se mi zdi, da teče tudi tole naše življenje. Smo sicer v megli, če pa pogledamo v pravo smer pa le vidimo še kaj drugega. Drugače sem pa tudi jaz poslušala pripombe glede na moj blog, kako se imam fino in kako samo potujem... se strinjam, da nekdo, ki me ne pozna lahko dobi precej izkrivljeno sliko. Pa saj to je namen, delimo ponavadi lepe stvari, ostalih grdih je že tako preveč.

    LP Ovca - Barb

    OdgovoriIzbriši
  3. @helena: me veseli, da nas je več takih
    @Losulja: jaz sem čist OK, verjemi ... res pa je, da včasih traja, da kakšno stvar stresem sem gor
    @Ovca: tole zgoraj je v glavi nastajalo na včerajšnjem enkratnem večernem laufu pod luno in zvezdami (pri nas ni bilo megle) :) res se morava enkrat dobiti, magari na pol poti in skupaj odšvicava kitico

    OdgovoriIzbriši
  4. Ha ha ha , se tud jaz najdem tu noter, s tem, da imam eno hčerko doma, ki ji moram še razložiti, da princev ni :-) res je, človek mora ostat pozitiven in dobro voljo tresti naokoli, če se virusov nalezemo tik-tak, ni hudič, da se ne bi še dobre volje, ane?

    OdgovoriIzbriši
  5. Ja, v vsaki situaciji vidiš tisto, kar hočeš videt. Tudi deževni dnevi so fajn - dopoldnevi s knjigo pod dekco ne manjka prav nič. Samo videt moraš to. No, treba ni, vsak po svoje. Če hočeš, lahko vidiš in najdeš. Kul zapis!
    Glede roza: tebi definitivno manjka ena mejhna punčka. Pol se tale "roza ni moja" obrne... Been there, done that ;)

    OdgovoriIzbriši
  6. @hali: zmenjeno - imaš neizogibno nalogo, da hčerki razložiš :) in ja, THINK PINK je edina smiselna izbira za fajn življenje
    @majcha: pozabi, da sem hali napisala besedico PINK. Roza še vedno NI moja barva :P kar se punčk tiče ... hehehe, boš morala poiskat kakšna druga ušesa, jaz ne palim več na tole :D

    OdgovoriIzbriši
  7. Brlogarka, fantastičen zapis! Hvala, stokrat! Bohlonaj. Ker jaz namreč mislim, da se bo svet podrl, če ne bo vse doma spedenano (ker ni!!!). Grem jaz zdaj malo na zrak. Kur***c gleda še bajto, vrt itd.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave