Včasih ...

... je tudi osamljena vožnja na drugo stran Kure nekaj, kar v tistem trenutku najbolj potrebuješ. In ko se iz zvočnikov še čist po naključju oglasi Jim Morisson, ki me prepričuje

... the time to hesitate is through ...

se besede in misli kar same od sebe prepletajo po podstrešju. Ne vem, ali je krivo obdobje, ko vsi vlečejo črte pod preteklimi dogodki, ali sem vzrok jaz s svojimi prebliski, neumnostmi in reakcijami, ali razlog tiči v okolju, ki me obdaja. Pojma nimam. Pa saj je vseeno. Vseeno mi je, zakaj se je prijateljica odločila pisati blog ravno zdaj, bolj je zanimivo to, da je skoraj vsaka od objav kot klofuta, ki jo včasih (ali pa zmeraj) rabim. Ne vem, zakaj se je ženska, s katero sva na različne načine povezani že od vrtca, spomnila name ravno pred dnevi - z besedami, ki so se vtihotapile v dušo, v srce ... vame. Ne vem, kako to, da na drugi strani spet nekdo ne obupa nad mano, ko v vsakodnevni gužvi ne najdem časa za skupno kosilo tako pogosto, kot bi si želela. In ko gledam nazaj v krutost dogodkov leta, ki se v resnici zdi daleč zadaj, mi odzvanjajo besede dveh prijateljev, ki sta odreagirala popolnoma enako ... ej, k te bom trešu, če še kdaj samo pomisliš na tako neumnost ...

Besede in dogodki, dogodki in besede ... in ljudje.

Ampak kaj, ko smo ljudje tako zelo trapasti, da se bojimo besed, čustev, reakcij, hotenj ... Zakaj lahko besede, ki so mi bile v resnici namenjene že pred četrt stoletja, izvem šele sedaj? Zakaj čustva, ki viharijo po podstrešju, lahko stresem ven šele čez čas ... in s tem izgubljam dneve, mesece, leta ... in ljudi :( Zakaj si ne vzamem časa zase? Zakaj bolj ne negujem tiste M v sebi, ki ima svoje potrebe, male in velike strasti ter košaro skritih želja, ki tam nekje zadaj čakajo, da ... ma kaj pa vem, na kaj čakajo. Name, da se streznim.

In ko si v sončnem dnevu (jp, v smeri kurje glave je bil danes lep sončen dan) sam s svojimi mislimi pripet na volan, odkrivaš, da
si moraš bolj pustiti živeti
moraš preslišati pripombe na temo EMŠO in podobne traparije (ok, to moraš početi še naprej, ker ti to že gre od rok ;))
si sam sebi dolžen/a dihati na polna pljuča
si privoščiti male neumnosti, ko te pičijo (še malo, pa bosta oba čopka spet nazaj tam, kjer morata biti)
spustiti solze na plano - ni važno, solze sreče ali solze žalosti; zadržane solze žalosti gasijo iskrice v očeh, solze sreče pa ... ah, takrat biseri še bolj skočijo na površje
moraš prijateljem povedati in pokazati vse, kar bi jim rad - v točno tistem trenutku; ne odlašaj s tem, ker zna biti prepozno (kar mi je preteklo leto nazorno pokazalo)
moraš negovati otroka v sebi (magari prijatelju vztrajno odvezuješ vezalke :))
ne smeš pozabiti deliti veselja (in objemov)
ne smeš odrivati tistih, ki so ti pripravljeni odvzeti del bremena žalosti
ne oklevaj z zidavo gradov v oblakih in zgradi že enkrat tiste temelje pod njimi (ni kej Thoreau je bil car)
pogovarjaj se z ljudmi ...
še več se pogovarjaj z ljudmi :)
postavi si cilje in zaboga, fajtaj kot žival, da jih dosežeš - samo od tebe so odvisni
pejd v hribe, ko imaš vsega poln kufer
pejd v hribe vedno, ko lahko

in smej se, smej, smej in še smej!

come on baby, light my fire!

in ko pozabiš, da si spisala tole zgoraj, ko pozabiš, da sama v resnici misliš tako kot je napisano, ko si čist navadna koza v vrtincu žalosti, obupa, utrujenosti in tik na tem, da vržeš puško v koruzo, poišči že tist trapast telefon in zavrti eno od številk v predalu "prijatelji" ... al pa vsaj natakni superge in odšvicaj eno kitico tja pod tvoje hribe. Lej, ne bodi koza in živi na polno! OK?

Komentarji

Priljubljene objave