Vipava z alpinistično šolo
Ko smo imeli prejšnjič na sporedu prvo večraztežajno plezanje z letošnjo generacijo alpinistične šole, sem bila čist zadovoljna, da je deževalo, ker sem se sama itak spopadala z virusi, ki so tokrat napadli moj nos, glavo, grlo in povzročili čist preveč kašljanja za moje pojme.
Tokrat je Bricov mail prišel čist nepričakovano, ker sva še ne dolgo tega govorila o tem, da so za ta vikend na sporedu čist drugačni načrti. Pa vseeno ... mail me je zakuril in neskončno sem si želela, da bi zmogla, da pospravim tisto kašljanje in kratko sapo nekam v kot ... pa tud če ne, sam da pridem do pod stene, pol bom itak kot nova. No, čist tko z mojim zdravjem ni bilo, občasno sem sopihala kot lokomotiva (tudi dol grede :O), uživala sem pa vseglih na polno.
Na začetku dneva mi je bilo skoraj vseeno, koga dobim v navezo, samo da grem končno spet v skalo. Nisem razmišljala o tem, kaj bo nov nepoznani soplezalec prinesel s seboj, ob koncu dneva pa je bilo povsem drugače ... V navezo sem dobila Majo.
Majo osebno poznam od malega. Na istem dvorišču sva skupaj trgali kolena in nagovarjali starše, da res ni še dovolj temno, da bi morali že domov ... Od tistih otroško otroških let sta se najini poti precej ločili, ostali sva znanki ... to pa je tudi vse. V spominu je imela svoj prostor v predalčku "soseda Maja" z lastnostmi - imeli smo se fajn, pa nismo se kregal.
Ko sva dobili ena drugo, sva začeli "s tipanjem" ... pa kaj kmalu ugotovili (vsaj zase lahko to rečem), da se tudi v novih vlogah in drugačnem, še boljšem in bolj privlačnem (skalnem) okolju lahko brez težav spet ujameva na isto frekvenco (ne samo preko radijske postaje, ki je precej olajšala najino komuniciranje z mojm počenim glasom).
Že samo čakanje pod steno (v Stebru je bila gužva za znoret) se je obrnilo v prijetno čvekanje s kupom smeha, s hitro "predelavo" informacij iz obdobja dvomestne številke let, ko sta se najini poti odcepili vsaka v svojo smer. Čeprav smo pod steno postavali dve uri, je čas minil presenetljivo hitro.
Preden sva začeli, so sledila še zadnja vprašanja, odgovori in dogovori o najini (prvi, pa mislim da ne zadnji) skupni smeri ... potem pa je steklo, kot da sva že leta vajeni ena druge. Super občutek. Vse je klapalo, veselje je bilo gledati Majine žareče oči in nasmeh, ki so skupaj jasno kazali, da neizmerno uživa in zaradi tega sem še bolj uživala tudi sama. Že tako me je stik s skalo kar malo bolj pozdravil, ko pa zraven vidiš, da je v tvoji bližini še ena nova oseba, ki ji na obrazu piše, da je podobne sorte ubrisanec, kot si sam, za povrh pa se z njo še ujameš v navezi ... mega, navdušujoče in neprecenljivo ... Kot češnja na vrhu smetane sta svoje naredila še sonce, ki nas je sredi novembra razvajalo s presenetljivo toplimi žarki in veter, ki se je dobrohotno odločil, da bo tokratno nedeljo prespal.
Fajn je blo :)
Tokrat je Bricov mail prišel čist nepričakovano, ker sva še ne dolgo tega govorila o tem, da so za ta vikend na sporedu čist drugačni načrti. Pa vseeno ... mail me je zakuril in neskončno sem si želela, da bi zmogla, da pospravim tisto kašljanje in kratko sapo nekam v kot ... pa tud če ne, sam da pridem do pod stene, pol bom itak kot nova. No, čist tko z mojim zdravjem ni bilo, občasno sem sopihala kot lokomotiva (tudi dol grede :O), uživala sem pa vseglih na polno.
Na začetku dneva mi je bilo skoraj vseeno, koga dobim v navezo, samo da grem končno spet v skalo. Nisem razmišljala o tem, kaj bo nov nepoznani soplezalec prinesel s seboj, ob koncu dneva pa je bilo povsem drugače ... V navezo sem dobila Majo.
Majo osebno poznam od malega. Na istem dvorišču sva skupaj trgali kolena in nagovarjali starše, da res ni še dovolj temno, da bi morali že domov ... Od tistih otroško otroških let sta se najini poti precej ločili, ostali sva znanki ... to pa je tudi vse. V spominu je imela svoj prostor v predalčku "soseda Maja" z lastnostmi - imeli smo se fajn, pa nismo se kregal.
Ko sva dobili ena drugo, sva začeli "s tipanjem" ... pa kaj kmalu ugotovili (vsaj zase lahko to rečem), da se tudi v novih vlogah in drugačnem, še boljšem in bolj privlačnem (skalnem) okolju lahko brez težav spet ujameva na isto frekvenco (ne samo preko radijske postaje, ki je precej olajšala najino komuniciranje z mojm počenim glasom).
Že samo čakanje pod steno (v Stebru je bila gužva za znoret) se je obrnilo v prijetno čvekanje s kupom smeha, s hitro "predelavo" informacij iz obdobja dvomestne številke let, ko sta se najini poti odcepili vsaka v svojo smer. Čeprav smo pod steno postavali dve uri, je čas minil presenetljivo hitro.
Preden sva začeli, so sledila še zadnja vprašanja, odgovori in dogovori o najini (prvi, pa mislim da ne zadnji) skupni smeri ... potem pa je steklo, kot da sva že leta vajeni ena druge. Super občutek. Vse je klapalo, veselje je bilo gledati Majine žareče oči in nasmeh, ki so skupaj jasno kazali, da neizmerno uživa in zaradi tega sem še bolj uživala tudi sama. Že tako me je stik s skalo kar malo bolj pozdravil, ko pa zraven vidiš, da je v tvoji bližini še ena nova oseba, ki ji na obrazu piše, da je podobne sorte ubrisanec, kot si sam, za povrh pa se z njo še ujameš v navezi ... mega, navdušujoče in neprecenljivo ... Kot češnja na vrhu smetane sta svoje naredila še sonce, ki nas je sredi novembra razvajalo s presenetljivo toplimi žarki in veter, ki se je dobrohotno odločil, da bo tokratno nedeljo prespal.
Fajn je blo :)
Komentarji
Objavite komentar