O neumnosti, egoizmu in besu

Veliko jih imam - ljudi, ki jih imam rada. Žlahtnike in prijatelje. Z vsemi od njih imam najmanj eno stično točko, ki naju povezuje ... z nekaterimi od njih pa se na žalost razhajam pri temi, ki me mori, razjeda in ne nazadnje tudi boli ... Skrb za lastno varnost.

Moji hobiji (nekateri) niso ravno zapečkarske sorte in hudo dobro se zavedam, da je že narava sama dovolj nepredvidljiva, človeška okolica okrog tebe pa še bolj in že brez dodatka lastne krivde lahko pripelje do nesreče. In če takrat, ko se to zgodi ... ker SE zgodi, SE dogaja ... in če takrat, ko se to zgodi, nisi upošteval vseh varnostnih ukrepov, ki ti lahko pomagajo ublažiti posledice nesreče, ... mah, saj vemo kaj ... a ne?!

Ves čas svojega nezapečkarskega uživanja sem in tja, ko ne želim več biti tiho, občasno nabašem na neprijetne debate v stilu:
jaz tega ne rabim, ker ...
- hodim tam, kjer ni nikogar, ki bi me ogrožal
- se mi ne bo nič zgodilo
- jaz pa res TAKO dobro smučam (plezam, kolesarim ...), da se mi ne more nič zgodit
- je to en sam šminkeraj
- tega pač ne rabim

Dovolj imam, obupala sem, besna sem in nezadovoljna. Nekaj tistih, ki jim je tole namenjeno, me bere, nekateri sploh ne bodo vedeli, da sem tole spisala, nekaterim hodim del tega očitat tja ob njihov kamen, ker jih ne bom videla nikoli več ...

Vsi tisti, ki vam je odveč postaviti čelado na glavo, vsi tisti, ki vztrajno hodite v hribe sami neprimerno opremljeni, v neprimernih razmerah v najlepša območja naših prekrasnih hribov, kjer redko srečate drugo živo dušo -SOLIT SE PEJTE!
Počnite to še naprej,  če želite, vendar nikoli več nikomur ne nakladajte, da ga/jo/jih imate radi. Sploh pa ne meni.  Če bi bilo to res, ne bi nikoli egoistično vztrajali pri svojem nespametnem početju. Kaj pa je narobe s čelado? Mogoče ne boste lepi, vam bo pokvarila frizuro? Mar po vsej švicariji, ko s konkretne ture (na kolesu, smučeh ali v steni, saj je vseglih) prideš v dolino zasvinjan in smrdeč kot konj, špila vlogo "lepa" frizura? Ne boste "lepi", ko vas bo nekje v švicariji kdo srečal? Verjemite, ko srečam idiota, ki izziva usodo (in naravo), zanj ne najdem lepe misli, ker je zaradi svoje nespametnosti tako zelo ne-lep.
In kaj vas ovira, da za izbrano turo počakate na nekoga, ki se vam bo pridružil? Nekoga, ki bo lahko poklical reševalce, če se vam bohnadej nekje nekaj zgodi? Ja, lahko se zgodi, da bo treba turo premaknit, praviloma se zgodi, da je potrebno nekaj usklajevanja in prilagajanja, mogoče bodo ob drugem trenutku razmere bolj idealne ... vendar pa si živ in nekje nekoga ne skrbi zate bolj, kot bi bilo treba.
Pa ne samo zate. Se kdaj vprašate, koliko je okrog nas vsak dan družin, ki doma trepetajo za svoje (v glavnem) može, očete in sinove, ki potem, ko se brezbrižnemu egoističnemu idiotu nekje vseeno nekaj naredi, nosijo v nevarnost svoja življenja? Ste kdaj s kom od domačih nestrpno pozno v noč čakali sporočila, da so se varno vrnili? Ste se kdaj ure pogovarjali z visoko nosečo ženo GRSjevca, ki je takoj po sneženju odšel reševat enega takih ...? Če ne upoštevate VSEH varnostnih pravil, si ne zaslužite pomoči teh fantov, res da ne, pa ste lahko 100x moji prijatelji in žlahtniki.

Ja, sem besna in razburjena, huda na vse tiste, k sem z njimi že načenjala take teme, pa gonijo naprej svoj ego. V glavi mi kar naprej odzvanjajo besede mega človeka, generacija in okoliš mojih staršev, en od predanih GRS-jevcev, ki ima svoj kamen v osrčju Julijcev ... ki mi jih je v pogovoru enkrat dobrohotno ostro povedal letaaaaaa nazaj
"Lej M, super, da s' nora na hribe, sam nekej ti povem, zmerej pejd po pamet. Če uš kdaj nardila tako traparijo, da te 'm mogu prit reš'v't, mor'š ved't, da te'm najprej fejst nalomu, pol te'm pa šele dol prpelou. Boš živa, sam r't teu pa bolela, da si uš zapomnla za zmerej."

No, tko bi vas nalomila jest - preden bo prepozn!