Mozaik

Od prejšnje objave se je zgodilo toliko stvari (dobrih in manj dobrih), da imam težave sama s sabo :) o čem sploh pisati? Kaj bi bilo smiselno zapisati prej, kaj kasneje? Itak imam vedno premalo časa, ne morem zapisati vsega, pa vendar si (skoraj) vse zasluži objavo ... in seveda potem prideš do najslabšega - ne napišeš nič, čist predolgo.

O tem, da nas letos čist preveč zdelujejo bakterije in virusi, ne bi posebej pisala ... to bi najraje čimprej pozabila.

Izbor tistih, ki jih bom vrgla v skupni žakelj:

V začetku meseca so se okrog hiše bohotile krasotice v vseh svojih polnih barvah

V našo vasico pod Špičasto goro in Dolgim hribom smo prišli zadnji od vseh (trenutnih) prebivalcev. Sosedje so skoraj taki, kot bi jih izbirala sama, če bi jih lahko :) in prav ti sosedje, so nam pripravili šrango ... vselitveno šrango (čeprav smo v hiši že dobro leto, ampak so zgleda čakali, če si slučajno premislimo :P)
Ko smo, kot se za alpiniste in športne plezalce spodobi, :) priplezali do hiše po precej neobičajni poti s pomočjo rekvizitov, ki smo jih "precej drago" najeli od sosedov, se je druženje ob dobri hrani (ki jo je kuhala in pekla cela vas) tja do trde teme nadaljevalo pred in v naši garaži, ki so jo sosedje "precej drago" najeli od nas :D

pohorski lonec, lonec presenečenja in pasulj, ki so ga že skoraj celega pojedli, preden sem ga uspela slikati
polne mize dobrot, prijetna družba sosedov in najbolj navihano darilo, ki sem/sva ga dobila
dokler se je kaj videlo, je sledil turnir v pink-ponk-u in nabijanje mini namiznega fuzbala

tamal hokejist je vsako drugo nedeljo zapisan turnirju pod okriljem HZS
tokratni turnir je bil na domačem ledu

tavelik od tamalih dveh hokejistov se srečuje z novo pozicijo, ob kateri se mu kar svetijo oči ...
jaz pa že dolgo ne protestiram več

Po prijetnejših trenutkih se je tiste noči z nedelje na ponedeljek začel en od daljših dni v zadnjem času. Ko te malo zatem, ko zapreš oči, zbudi noro zavijanje vetra (ki si ga sicer vajen), ko se moč sunkov iz minute v minuto le še stopnjuje, ko imaš občutek, da ostrešje joka in počasi izgublja bitko s sunki, ko te zvoki poskušajo prepričati, da direktno nad tvojo glavo že nekaj ur pristaja helikopter, ko dan odgrne hudo razdejanje povsod okrog tebe pri ljudeh, ki so ti še nekaj dni nazaj pripravili neskončno topel sprejem v svojo sredino, ko tiho upaš, da bo elektrika pritekla do tebe vsaj za čez noč, saj smo skozi luksuz komforta v celoti odvisni od nje ... takrat ni nič čudnega, da se ti vročina, za katero misliš, da si jo že pospravil v zgodovino, spet dvigne in te ponovno položi v posteljo.

V vasi ni bilo hiše, ki ne bi bila poškodovana, soseda je zadnji moment odskočila, da ni dobila letečega cegla na glavo, po zraku je letelo vse ... tudi stvari, za katere sem bila prepričana, da le padajo, ne pa letijo ... od ponedeljka dalje vem, da leti tudi tobogan, lonci z rožami, stoli, luči ... VSE

V takih dnevih brez elektrike ugotoviš, kako zelo so dnevi v tem letnem času že kratki in koliko časa bi imeli na voljo za preživljanje en z drugim, če bi izklopili vse električne aparate ... Večeri brez elektrike so nam tako po drugi strani prinesli svetlobo sveč (in čelk), neskončne partije šaha, družinske igre domin in spodbudnih pogovorov. 

fotka "šah, foter in sin" je bila posneta že pred tem ... 

Vse ostalo si zasluži posebne objave :)