Grossglockner - užitek, polna luna, mega druščina, utrujenost ...

Po končno postavljenem datumu našega ponovnega poskusa, da pridemo do vrha GG, me je sredi vrhunca prebavne viroze najprej zvila psiha - mater, sam tri tedne mam cajta, da se kukr tolk popravim in pridem vsaj malo nazaj na zeleno vejo s kondicijo. Ajde punca, jej, pij, laufej, jej, pij, laufej, pa poštimej že enkrat ta svoj zmahan želodec, saj na luft ne boš funkcionirala na višini nad 3000m ...
Moji dnevi so itak vedno naspidirani do konca, tokrat pa mi je tam nekje v sredo popoldne vse padlo dol ... a lohk sam gremo, ne zdržim več v dolini, jaz bi že šlaaaaaaaaaa ...

roba za sabo je zasedla celotno jedilno mizo

V četrtek popoldne sva se lotila čist tazaresnih priprav - konkretni načrti za mularijo, kaj naj v času, ko naju ne bo, počnejo in česa ne, obljube, kako se jim bova javljala ... in seveda priprav najinih ruzakov. Volumen in teža sta raslaaaaa, meni pa je bilo vedno bolj jasno, da bo že zaradi teže, ki jo bom prenašala na hrbtu, tale vzpon vse prej kot lahek. Prejšnjič je bila Studlhutte odprta in nam je nudila ves možen komfort, tokrat smo bili odvisni od tistega, kar smo imeli s seboj ... pa se v trenutku pakiranja še nisem zavedala, kako zelo bo to držalo.

jesen s svojimi najlepšimi barvami v Kalsu

druščina devetih, ki smo turo začeli prvi - ne, nisem se zmotila ne jaz ne ti -> na fotki nas je samo sedem, en fotka, en pa telefonira :o

V ozadju se bohoti naš tokratni cilj. Do gor je na uč 1900m višinske razlike, da o razdalji, ki je pred nami, sploh ne govorim. Naslednjih 30 ur bomo nekje v tej smeri ...



Začetni del vzpona je bil vroč - oblečeni smo bili praktično najmanj, kar se je dalo, hlače maksimalno odpete, kratki rokavi in čist pretežki ruzaki. V tem delu (tam mal pod 2200m nad morjem) je še vedno jesen, vendar pa svizci najbrž že spijo. Prejšnjič smo jih vse shujšane po zimskem spanju opazovali prav na teh pobočjih - no, tokrat jih ni bilo na spregled.


Višje se začenja že čist taprava zima, tud mi smo počasi zapenjali hlače, oblekli dolge rokave in pokrili bolj ali manj prešvicane glave ... okolica pa, ah, a moram ekstra razlagat? Čist kičasto no :)


Začetek zadnjega občutnejšega vzpona do Studlhutte, sej potem je pa konec za danes, noro težko mučilno napravo na hrbtu bom snela in do spusta v dolino bo bistveno lažje, saj bom vso nepotrebno robo za sam vzpon na vrh pustila v zimski sobi koče ...


Ko sem pricapljala na sončno stran Studlhutte, sem s toplega balkona koče dobila vzpodbudno "darilo":
- ej M, a ti nekej povem? Naprej moramo.
M: ej fantje ne me zezat, k jest s tem ruzakom funkcioniram že na rezervi (in v upanju, da se - kot ponavadi - sam mal zezajo, pogledam JM)
JM: ja lubi, res je, gremo do Johann Hutte. V zimski sobi je prostora za 16 ljudi, že zdaj jih je noter 12 in če mi ostanemo, ne bo prostora za ekipo, ki pride za nami ponoči (ker pač niso dobili dopusta) ...

Vseh kletvic, ki so mi letele čez možgane, pač ne bom pisala, ker je spisek dooooolg
Ura je bila pol petih popoldne, za nami 900m višinske razlike, pred nami pa še 600 novih višinskih metrov, gor nas čaka zimska soba, za katero prav tako nismo sigurni, al je prazna al ne, za razliko od te tukaj niti ne vemo, ali je na voljo kaj kurjave ... ampak ok ja, pa pejmo a ne.

Pred nadaljevanjem vzpona sem bila neskončno hvaležna JM, ki mi je pobral vso železnino in mi s tem olajšal ruzak za kakšne 3 kg, kar se je na poti gor konkretno poznalo - tako meni kot njemu. Hvala, lubi!!!!


Na poti do ledenika so nas spremljali še sončni žarki, pred nami pa na tej točki (uro hoje od spodnje koče) leži še dobri 2 uri dolg vzpon na špičko na skrajnem desnem robu fotke.


Na spodnjem delu ledenika nas je ta-zadnje že ulovila večerna senca, nekje na polovici zgornjega strmejšega dela ledenika je nekdo na hitro ugasnil dan, tako da smo ferato na desnem grebenu pod kočo plezali že s čelkami.


Tudi v dolini dan počasi ugaša ...


Ko smo prišli do grebena pod kočo, nas je z druge strani (s smeri platoja nad Pasterco) obsijala polna luna ... kar bi bilo v drugačnih, malo manj crknjenih razmerah idelano fotografirati s stativom ... ki sva ga imela celo s seboj. Tokrat pa nas je od počitka ločila le še ferata po grebenu in cca. 30 minut časa. A da bi lahko potem? Neeeeee, potem ni šlo, sploh :)
Na srečo je bila zimska soba tukaj še čist prazna, vendar je predstavljala le mali prostor s štirimi minimalnimi jogiji (takimi za palčke), nekaj dekami, štirimi pouštri, kamnitimi tlemi in z luksuznim wc-jem na štrbunk v kletnih prostorih. Čakala nas je noč na 3454m nad morjem brez gretja in mega družbo.
Vsaj tukaj se je izkazalo, da najina ruzaka nista bila za brez veze težka kot sam cent. Ko nam je vsem po vrsti začelo zmanjkovati energije, smo na malem gorilniku za vse skuhali župco, ki je bila v tistem momentu nekaj najboljšega pod soncem. V tist mini prostorček se nas je nadrenjalo vseh devet, za čez noč smo se kot sardine počez (tako, da smo imeli vsi noge skoraj na tleh) nadrenjali na tistih nekaj jogijev, se zabubili v spalke in upali, da bomo kljub višini vseeno imeli kaj od noči.
Hehe, noben od nas ni kaj prida spal, nihče najbrž ni sestavil ure spanja v kosu - če ni bolela glava, je nabijalo srce, al pa je sosed zraven tebe glih mal zaspal in žagal po vrsti vse macesne tam daleč pod nami. Ko je zjutraj prvi izjavil, da je čas, da gremo lovit sončni vzhod, smo poskakali pokonci, kot da bi nekdo izrekel odrešilne besede :)

mi smo bili že zrihtani in zunaj v pričakovanju fotosešna, ampak žareči krogli se ni še nikamor mudilo in nas je pustila v opazovanju šahovnice, ki so jo čez nebo narisala nočna letala

v kontra smeri je še vedno kraljevala polna luna

na ledeniku pod kočo pa smo lahko opazovali svetlobo čelk druge ekipe, ki je noč prespala v (toplem) jedilnem prostoru zimske sobe ob spodnji koči in se nam bo pridružila na vzponu na vrh - v ozadju naš današnji cilj

tadaaaaaam, krogla je zunaj, zdaj pa lahko počasi gremo proti vrhu

takoj nad kočo

pred nami je grapa, po kateri se bomo povzpeli do grebena

celotna družba v grapi

najina naveza na grebenu - čevelj z derezami je od JM, jaz sem rdeča pika na dnu telih platk na skrajnem levem  robu grebena, v ozadju na desni strani se lepo vidi vrhnji del ledenika in greben pod kočo, ki smo ju premagovali prejšnji večer, na levi strani pa naše sledi od koče do vstopa v grapo

jaz na enem od štantov - čez cel greben se varuješ na takih kovinskih palicah - mislim, varovanje za vikat

preostanek grebena pred nama, na levi strani vrh Malega Kleka (na njem kolega v beli majici), na desni zgoraj križ na Velikem, vmes pa "zloglasna" škrbina


Zadnjih 50m plezarije s škrbine na vrh - slikano še z druge strani škrbine. V navezah nad mano je nanizana skoraj celotna naša družba.

midva na vrhu

na ledeniku pod kočo - zdaj pa še suffer kakšnih 1400m višincev do podna, telo utrujeno, na hrbtu pa še tretjina moje teže ... ampak ni druge, je treba it

dan prej sem bila približno ob istem času na približno istem mestu ... nekdo bo počasi ugasnil dan, nor dan

Sence in svetloba zahajajočega sonca (in JM s fotosom) se igrajo z barvami, jaz pa crkujem ... pred mano pa še 2 uri hoje v dolino. Ko bi mi kdo vzel tole tono robe na mojem hrbtu, bi bilo takoj lažje. Res moram poiskat en spodoben ruzak s primerno (veliko) litražo, ki bo imel hrbet prilagojen zame - po takih turah imam vedno zgornje medenične kosti podplute tako zelo, da bi komot koga napela, da me je kdo konkretno premlatil :P

senca je že zalila našo pot, tam v daljavi, kjer je v dolini še nekaj sonca, nas čakajo avtomobili, noge so že čist goveje, filing po takem dnevu pa megaaaaaaaa ...
Dan potem nisem za kakšno konkretno rabo (če odmislim gore umazanih cunj, ki jih tlačim v stroj in to, da sestavljam skupaj tele besede), dehidracija mi je pobrala kilo teže, doživetje samo pa konkretno nafilalo baterije za naslednje "dolinske neumnosti". Otroci nam kuhajo kosilo in nama pravijo, kako je fajn, da sva spet doma :)
Ah fajn je blo. Družba, hvala za mega dva dneva!!!!
Pa moji fantje doma - hvala, da ste, taki kot ste in se grem lahko občasno mirno odklopit v višave.

Zdaj pa back to reality. Jutri je ponedeljek ...

Komentarji

  1. Kapo dol...za fotke, zapis in vzpon! v

    OdgovoriIzbriši
  2. Vauuuuu uživala še jest, iz kauča ob branju in ogledu tvojega posta! Bravo in kapo dol!

    OdgovoriIzbriši
  3. Kakšne fotke! Čestitam za vrh in super vzpon!

    Snega pa je že kar veliko. Lani ob podobnem času sva s kolegom v istih razmerah skušala preplezati SZ greben, kar bi naju skoraj stalo bivaka brez opreme na 3500m... Super izkušnja :)

    http://www.vertikala.com/obvestila-as/porocilo-ledeniskega-tecaja/
    http://www.vertikala.com/obvestila-as/porocilo-ledeniskega-tecaja/

    OdgovoriIzbriši
  4. Hvala vsem trem :)

    @Miro: Uf, pohvala izpod prstov takga majstra pa ni kr tko :)
    @Tashky: a veš, k dones gledam fotke, že spet uživam
    @sosed: Studlgrat je pri nas še na to-do listi. Dobro da vem, te dregnem za bolj detajlne informacije, ko se uspemo zmenit za realizacijo. Me pa prav firbec matra, kaj sta počela na grebenu :)

    OdgovoriIzbriši
  5. Bravo! Krasne fotke in opis. Kar prestavila si me tja gor. Se nisem bila, si pa zelim.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. :) sam počakaj pravo vreme in pejd, je res mega.

      Izbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave