Korzika 2013 - III. del

Ja, tretji del še manjka. Tale čas tako beži, da komaj dojamem. Ne štrajkam, sam ... mah, sej veste. Tistih trenutkov, ki se jih nekje daaaaaavno tega še spomnim, seveda ni blizu - tistih v stilu "ah, kaj čem počet, k mi je tkoooooo dolgčas". No, ni nič narobe, če ne pridejo več nazaj, sam kakšen dan vmes paše malo bolj na izi ... kadar mi slučajno uspe.

Skočimo še mal nazaj na Korziko. Letošnjo Korziko.

Po vsakodnevnem deževju v Zonzi sem si že konkretno želela, da bi doživeli kakšen popolnoma suh dan. Kaj pa vem, kljub toploti se ti tista vlaga zažre nekam in ni fajn. Pred odhodom v prav tako hribovsko dolino Restonice sem kar konkretno dvomila v to, da dežja ne bo več. Vsaka pretekla nevihta je namreč dajala občutek, da se vleče čez celotno verigo korziških hribov ... Vseeno smo spokali in se čez Bavello in Solenzaro prestavili v Tuani - najvišji kamp v dolini Restonice.
Ko smo se namestili, smo z velikimi pričakovanji zabredli v reko, ki pa je bila letos bistveno hladnejša kot prejšnja leta, pa tudi vode je bilo precej več. Za osvežitev se je sicer dalo potopiti vanjo, vsaj jaz pa sem potem vedno prav hitro pritisnila telo na razgrete balvane ... da bi v njenih tolmunih ostala kaj dlje, pa sploh ni bilo misliti.

Za čas v Restonici smo imeli v načrtu nekaj plezarije, nekaj hribolazenja, čofotanje po reki ... Načrtovano plezarijo smo kaj hitro zmanjšali na frikanje, saj je bil naš ogledan steber zaprt za plezanje zaradi gnezdenja ptičev, povsod pa je dnevna vročina tolkla v skale, da si se v njeni bližini počutil kot na roštilju ... V okviru načrtov za hribolazenje smo si doma zadali za cilj Monte Cinto - najvišji vrh na otoku. Ko smo po prihodu v Restonico preštevali dneve, ki jih imamo še na voljo, vremenske razmere (vsako popoldne konkretni oblaki in okoliške nevihte) in čas dostopa, smo se kmalu odločili, da gremo na kakšen hrib bližje. Študiranje zemljevida in dostopov je pripeljalo do novega cilja - Monte Rotondo mimo jezera Melo nad izvirom Restonice delno po GR20, delno na divje.

Ura se je ob zvoku budilke ustavila na 4:40. Menda za dopust čist nehumana ura, ampak smo se po vrnitvi vsi po vrsti strinjali, da je bila izbira časa enkratna. Kakšna minuta prej pa tudi ne bi škodovala. Midva z B sva na zadnjem sedlu sicer odvila na 2342m visok Pointe Mozello (ker je bil mali spet tkoooooo utrujen :P), ostali pa so potegnili na 300m višji greben Monte Rotonda, ki jih je na določeni točki s svojo razčlenjenostjo ustavil, da bi s te strani dosegli sam vrh okrogle gore ... prav veliko višine jim pa ni manjkalo.

Popoldne po vrnitvi nas je čakalo še čofotanje, zadnja zaloga Pietre in drugo jutro pakiranje in prestavljanje v Bastio, kjer nas je skoraj uničila (ena sama) noč na vroči obmorski nižini, nedeljsko jutro pa nas je s prvim trajektom v našo smer odpeljalo na celino ... in nazaj v realnost.

Fotk je letos precej manj kot prejšnja leta (pravzaprav pol manj kot sicer - samo enih 800 :) kar ni se nam/mi dalo fotkat), na zalogi pa je spet precej novih vtisov in novih načrtov za naslednja vračanja ... ja, seveda se še vrnemo, imamo še toooooolk za splezat in prehodit :)

ena od sten na drugi strani Bavelle, ki se je definitivno vpisala na to-climb listo ... enkrat :)
frikarija takoj nad kampom v Restonici - ta leva smer, ki jo pleza M, je bila na moji listi od lani, pa mi je letos kar dala vetra, tolk da sem se na delu, kjer M ravnokar razmišlja o tem, kaj bi (smer gre čez rumeno platko v levo), na koncu pretehničarila čez
zabava v kampu - C&M na istem slack-line-u ... hkrati, jasno

namakanje v (tokrat RES mrzlem) tolmunu Restonice pod kampom - ampak se mi je zdelo, da so se fantje čez čas že tolk navadli na temperaturo, da jim ni več delala težav
 
dan za hribe - ura je še fejst zgodnja

Lac de Melo je še čist osamljen - ko se bomo vračali, bo gneča neprimerno opremljenih turistov ob njem nepopisna
na snežišču spodaj smo se ločili - midva z B sva jo mahnila na najin hrib (Pointe Mozello), fantje in T pa v smeri Monte Rotonda
mi2 na vrhu 2342m

druga ekipa na grebenu Monte Rotonda
 
na višini nekaj čez 2600m - najvišji vrh "okrogle gore" je ravno nasproti, do tja pa bi potrebovali hudo veliko časa in občasno alpinistično opremo - naslednjič se ga lotimo z druge strani

z B sva počakala ostale ob potoku nad jezerom Melo, kjer je neskončno pasalo namočiti utrujene noge pred vročim spustom v dolino

s čimer so se strinjali tudi ostali, ko so se nama pridružili

pogled z "najinega vrha" (mah, tale desni del sem malo zaj... - stična točka je premajhna, da bi me program ubogal :o)
v glavnem - tam zadaj v meglicah se bohoti Monte Cinto, tale pukel na desni strani pa je že greben, na katerega se je povzpela druga ekipa - od tukaj niti slučajno ne izgleda tako našpičen, kot od blizu 

  

Komentarji

  1. Uspelo ti je ... leto za letom berem o vaših dogodivščinah in vedno bolj se mi Korzika lušta. Zdaj sem začela prepričevati še dragega: "Malce hribolazenja (takega preprostega, za penzioniste), malce kopanja in fotografiranja, 10 dni bo ravno dovolj. Pa še turistov ni preveč, v kempingih." To sem mu obljubljala. Zdaj pa ne vem: a se kaj motim? Je preveč turistov? A sploh obstajajo potke za easy hiking? Je trajekt zelo drag?

    (nisem se še sprijaznila s tem, da je dopust mimo in s težkimi mukami sedim za pisalno ...)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Se ti proti večeru oglasim na mail, pa napišem kaj več.

      Izbriši
  2. Zlata si - pa lepo prosim, javi se, ko se boste zanimali za Skandinavijo in potrebovali kakšen podatek ali dva, a je prov.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Oj! Daj, sporoči mi prosim, če te je včerajšnji mail dosegel ... nisem čist sigurna, če imam tvoj pravi naslov.

      Izbriši
    2. You've got mail ... :-) (zakaj me to spominja na dejstvo, da jaz dragemu vnaprej napovem, da ga bom pozneje poklicala na mobitel?)

      Izbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave