Švica-rija III

Nedelja zjutraj. Ko sem mahnila budilko, sem kar malo v strahu pokukala iz šotora. Kaj je zdaj z vremenom? Bo al ne bo? So se včerajšnji oblaki razkadili al bomo rinli v oblak z najverjetnejšim sneženjem? Se mi je obraz čez noč toliko popravil, da bom zdržala brez večjih težav al me bo otekla buča prikrajšala za novega štiritisočaka? Promet misli pod frizuro je bil podoben tistemu ob delavnikih malo po četrti uri popoldan, ko se poskušaš prebiti ven iz Ljubljane.
Pa so se vsi strahovi kmalu razblinili. Obraz je bil sicer bolj zatečen kot večer prej, ampak je kar funkcioniral - govorila sem lahko, tko da bo :), nad nami pa se je odkrivalo kristalno oprano jutranje nebo ... yeeees, to hočem.
Zdaj smo bili že toliko uigrani, da smo bili pod gondolo kar precej pred prvo, ki se je odpravila proti Hohsaasu.
vsi udeleženci tokratne "odprave" - tisti, ki smo šli na vrh in tisti, ki so nas počakali malo nižje
zjutraj na spodnji postaji gondole proti Hohsaasu

midva z JM - ajde lubi, gudlak :)

kot zadnja naveza od naših smo se odpravili čez ledenik
senca, ki smo jo tako zelo občudujoče gledali še nekaj minut nazaj, se je prav hitro umaknila z našega pobočja
tokrat bo bitka s soncem hujša - saj nihče ne upa riskirati novih opeklin na že obstoječe

Postavljaš nogo pred nogo, gledaš, da ne zahodiš štrika, da si z derezami ne strgaš hlač, paziš, da ne čmokneš po pobočju, gledaš, če ti kje grozi ledeniška razpoka, dihaš, ne delaš prehitrih gibov, držiš tempo, ki ti ustreza in spet dihaš ... mnogi me sprašujejo, kaj vidim v vsem tem matranju? Ah ja, kdor ne zastopi, je brez veze, da mu razlagam, da to ni matranje. V resnici mi ta fotka predstavlja čist samo lepoto :)

vmes enkrat je JM kot prvi v navezi udaril prehud tempo zame - ob obupnem dihanju skozi buf, ki sem ga varnostno poveznila čez pol obraza, mi je že tako otečena glava začela razbijati in utripati, pulz sem čutila na vsakem milimetru obraza... nč, počakat bo treba, da se tole umiri, pol pa počaaaas naprej, če želim danes doseči vrh

no comment - a ni dober, no :)
nekoč se vrnem z dilami

tri zavite ninđe na vrhu :) točno opoldne
ta četrta ninđa iz naveze pa fotka
Ja, kaj pa zdej? Nč, to j' to. Zdej pa najprej v dolino, pol pa najprej pospravit šotore in vso ostalo kramo in  se še dobrih 8 ur vozit nazaj v realnost ... zjutrej je bla na sporedu služba.

Komentarji

  1. Tole je pa čist hudo... Čestitke za vzpon oz. oba vzpona! Temu se reče izpit ledeniške tehnike, ne pa metanje v "špaltne" (beri: robne zevi) pod Prisankom :) Bravo ninđe!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. :) hvala, hvala.
      Pa sej se mi tud za sam izpit nismo metali glih v taprave razpoke, je bil tam en hribček čist dost za simulacijo padca. Bolj je blo zanimivo to, da so bili eni med izpitom konkretni reveži, ker jih je noro zdelovala slabost.

      Izbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave