Švica-rija II

Na srečo jih večina, ki čaka drugi del, ve, kolk sem bla čist zares zabasana z delom tele dni po vrnitvi ... Evo, nadaljevanje sledi spodaj.

Kje sem končala? Pa sej niti nima veze. V glavnem - po vrnitvi v dolino je bil občutek tko nekak, kot z vsako stvarjo, ki jo enkrat dosežeš (za večino nas je bil to prvi štiritisočak ever) - počutiš se fajn, vesel si, da ti je uspelo, ampak ... kaj pa zdej? Skoraj vse nas je bolela glava (ampak ravno včeraj smo družno ugotavljali, da najverjetneje od sonca, niti ne od višine), nekaterim je bilo slabo za bruhat, nekaterim skoraj za bruhat, vsi smo bili mal crknjeni in vsi po vrsti smo začenjali čutiti vpliv visokogorskega sonca na frišni snežni odeji na čist opranem nebu ... pa se nam niti sanjalo ni, kaj nas čaka.
Zvečer smo skuhali in pospravili vase tiste župce, pripravili ruzake za naslednji dan in se vsi po spisku kar hitro pospravili po šotorih.
Kot smo pričakovali že vnaprej, se je ponoči spet ulila konkretna pošiljka dežja, ampak ja, smo jo pričakovali. Tko al tko je bilo napovedano, da bo do opoldneva ponehalo, takrat enkrat pa jo mi mahnemo proti Michabel Hut, ki bo naše izhodišče za naslednje jutro proti Nadelhornu.
Tam okrog treh zjutraj sem ob poslušanju hladnega naliva začela ugotavljati, da imam obe ustnici tja do nosa tako zatečeni, da ju ne morem premikati, pravzaprav je bila taka polovica obraza. Čez možgane mi je letelo - punca, razmišljaj, kaj to je ... mačka nisem nikjer nobenega srečala, da bi fasala alergijo, če bi bilo karkoli povezanega z višino, bi moralo biti vedno bolje, ko smo se spustili nazaj v dolino, ne vedno slabše ... dlje ko sem razmišljala, slabše volje sem postajala, saj mi je bilo jasno, da prej načrtovana tura zame definitivno odpade, saj taka nisem sposobna izpeljati precej težjega vzpona kot je bil ta na Allalinhorn. Ko sem v glavi končno pospravila, da tko pač je in da bodo ostali očitno odšli brez mene, sem zaspala kot dojenček do jutra, ko ... :) sem na sprehodu do WCjev začela odkrivati, da niti slučajno nisem edina. Sonce nas je vse po spisku (razen tista dva RES zaraščena - Bric in JM) konkretno požgalo po obrazih.
Kaj hitro smo sprejeli skupinsko odločitev - danes je dan za zdravljenje in en dodaten aklimatizacijski dvig nad 3000m z gondolo, jutri pa udarimo zasilno varianto Weissmiesh.

seveda ne znam kar tako mimo rožc ... če so pospravljene v starih gojzarjih, so mi pa še toliko bolj všeč

potem, ko smo se oskrbeli v lekarni, smo se potepali po Saas Grundu

odkrivali okrancljane švicarske vrtove :)

Na Hohsaasu so nas pričakali megla , konkreten mraz in rahlo sneženje. Vsi po vrsti smo upali, da si bomo lahko vsaj za trenutek ogledali novo postavljeni cilj naslednjega dne ... pa tega nismo dočakali.