Malo pomladno potepanje

ali z -7°C na +34°C v istem tednu ... da o pretiranem prehranjevanju na obeh koncih sploh ne govorim. Šele danes se počasi aklimatiziram na običajno stanje trebušne votline. Če smo ob koncu prejšnjega tedna čist pretiravali s hrano na Studlhutte, smo dva dni kasneje na naši poti s tempom le še nadlajevali.

Z JM sva se zelo na hitro odločila, da prve tri dni maja preživimo na poti po Bosni s postankoma za spanje v Sarajevu in Mostarju.

Bilo je kratko in sladko, hudo vroče a prijetno, občasno šokantno zaradi nepričakovanih negativnih nacionalističnih  reakcij ljudi (na skrajnem jugu), ker v njihovi deželi tega pač nismo vajeni (vsaj jaz ne) in na drugi strani spet ogromno topline od ljudi v tej isti deželi, spet smo se srečali s komarji, na katere smo preko zime veselo pozabili, nabasali ogromne količine mušic, mulce sva uspela nekoliko pobližje spoznati s kulturo, o kateri sicer le poslušajo ali berejo, uničili smo ogromne količine sladoleda, vsi skupaj smo občasno malo trpeli zaradi cigaretnega dima, ki smo se ga zaradi prijetnega zakona uspešno odvadili, vzdihovali smo ob bujnem rastlinju in vihali nos ob svinjariji (Neretva je še ravno tako svinjska kot takrat, ko sem bila zadnjič tam), vsi občasno utihnili ob grozljivih opominih dogajanj pred dvemi desetletji, prvič letos oblekli sandale in kratke hlače, spili ogromne količine pijače in jedli, jedli, jedli in še malo jedli ... Ko na poti domov mulci izjavijo, če bomo šli še kdaj, komentarji niso več potrebni :)

dežela je že cela v cvetju (čeprav je na Bjelašnici še sneg) - pa ne vem, katere so lepše, divje al gojene rožce

hrane je bilo kot ponavadi v teh koncih čist preveč ... v glavnem mi ni uspelo slikat skoraj ničesar, ker smo vse prej napadli in do konca zmazali, preden sem se uspela spomnit na fotos
vročina v Sarajevu je bla tko pasja, da se tud ščenetom na Baščaršiji ni dalo premikat

v sredo zvečer je bil fuzbal in Sarajevo je seveda dihalo z njim
vrelo Bosne - po hribih nad mestom je še vedno precej snega, količina vode v vseh vodotokih pa je neverjetna
učna ura iz NOB ... ugotavljava, da najini pokovci (pa očitno njihovi sošolci tud) v šoli niso izvedeli ničesar o slavnih bitkah, ki smo se jih mi drgnili na pamet ... mulci so z zanimanjem poslušali zgodbo o reševanju ranjencev in o ukani na Neretvi, o kateri učijo še na West Point-u ... pri nas pa tega očitno ni več primerno poznati
Mostar me vedno omreži ... tudi tokrat me je
vrelo Bune - tudi tukaj je količina vode enormna ... nižje postavljeni deli gostiln ob reki so poplavljeni

Komentarji

  1. Sem obudila spomine na avgust lanskega leta :)
    Krasne slikce!

    OdgovoriIzbriši
  2. Se nam cedijo sline ;)

    M(r)ož je bil v Mostarju v vojski in imamo to na "to see" listi. Kmalu :)

    Odličen mini - break.

    OdgovoriIzbriši
  3. Zgleda, da ste se imeli super, za hrano pa itak ne dvomim da ste se samo nažirali :).

    O skupni zgodovini pa... verjemi, da tudi (kao starejša) 89 generacija nimamo pojma o vsej stvari, ampak bi težko imeli, ker smo ob koncu sesanja in vekanja že puzali po samostojni državi.
    Mi še zdej ni jasno, kako je bilo pri zgodovini tako silno pomembno priti do 2. svetovne vojne, stvar, ki se nas najbolj neposredno tiče, torej bližnja zgodovina od 50. let pa do danes, pa ni bila omembe vredna ^^.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave