Ko pospravljam ...

se najde med spomini.

Zapovedana gneča v prostoru polnem ljudi s potrebo razkazovanja na tistem dogodku me je odbijala že v samem začetku. Ko bi se lahko izmuznila, ko bi se lahko odtihotapila ven ali kako drugače izognila turobni uri ali dvema med obrazi, ki me silijo k zehanju, bi se dan lahko končal drugače, predvsem manj zdolgočaseno, bolj zanimivo, bolj produktivno. Ampak če že moram biti tam, če že moram odigrati eno od kljukic na seznamu, potem pač moram, ni druge. In če že moram biti tam, bo treba nekako poiskati način, da mi ne bo že na daleč razvidno iz oči, kako mi je zadeva odveč ... da jih ne bom kasneje (kot že kdaj  prej) slišala, da bi se lahko malo prilagodila in vključila dogodku primerno ... Kratkočasim se z iskanjem obrazov, ki jih ne poznam. Ni jih prav veliko. Vsi poznani so dolgočasni, preveč poznani, preveč sem navajena nanje. Tud nove frizure nima nihče, da bi mi vsaj to pritegnilo zanimanje ... dokler v skrajnem kotu skritem pred direktno svetlobo že rahlo načetih žarnic ne odkrijem pogleda, ki mi konkretno požene kri po žilah. Kako, ... a nisi rekel, da se vrneš šele čez čas? Sem zamešala datume? Sem mar pozabila?
S pogledom intenzivno raziskujem odročen kot, ki se skriva v slabi svetlobi, dlani ob vedno bolj navlaženi koži brezupno iščejo svoje pravo mesto, obvladovanje podivjanega utripa, ki se je že uspešno preselil v trebušno votlino, mi nikakor ne gre od rok ... naenkrat sem še toliko bolj vesela dejstva, da sem si poiskala stol v obupno slabo osvetljenem delu dvorane, da polmrak vsaj delno zakrije rdečico, ki se občutno vali čez moj obraz. Preteče nekaj časa, da se zenice privadijo odtenku svetlobe v tvojem kotu. Odkrijem, da me gledaš. Odkrijem tudi, da se zabavaš ob moji zadregi, ker te nisem pričakovala. Oči se srečajo, pogledi dotaknejo, držijo in ne izpustijo.
Vsa tista dolgočasna množica ljudi čudežno izgine, ne slišim besed, ne spremljam dogodkov, ne čutim zatohlosti prostora in nedavne odvečnosti moje prisotnosti ... le vabeče oči z druge strani dvorane, ki mi kot vedno pošiljajo nagajive iskre, ki v stiku z mojimi netijo ogenj, ki ga ne znam, mah kaj, nočem pogasiti.
Vmes te izgubim, pa spet najdem. Dogodek se prevesi v del, ko stoli postanejo odveč, ko se prižgejo luči, ko se ljudje pomešajo in želijo tudi mojega sodelovanja. V del, ko očem, mislim in telesu ne morem več privoščiti tistega, po čemer obupno hrepenijo, ko moram del sebe nameniti prisotnim dolgočasnežem, ki bi se obupno radi pogovarjali. Pojma nimam, kje si. Oči te ne najdejo, na sebi pa še vedno čutim tvoj vroč pogled, ki odkriva vse skrivnosti, ki jih nosim s seboj.
Ujamem trenutek, ki me spusti iz primeža gneče. V samotnem hladu večerne jasnine lovim dih, krotim misli in poskušam nadzorovati tisto samo sebe, ki si jo spet popolnoma okupiral. Med viharjem občutkov me noge same nesejo v tako zelo poznano smer. Bližje ko sem, hitreje mi razbija srce, mehkejše imam noge, pod frizuro pa divjajo boji obeh jazov - tistega, ki si ne pusti odvzeti dih jemajočih užitkov in tistega, ki me opozarja, da sem že davno tega medlo sklenila, da bom vse skupaj nekoč pripeljala do konca.
Počakam trenutek, da se oči privadijo temi in ob mladem deblu drevesa ugledajo postavo z rokami zakopanimi globoko v žepih kavbojk.
Dragi moj trezni jaz - oprosti! Tokrat ne bo šlo.
Nemirne roke se prepletejo in v trenutku najdejo svoje pravo mesto, po katerem so cel večer nestrpno trepetale, nekaj redkih besed zadušijo poljubi in že tako nor utrip odpeljejo v naraščajoče vrtoglave višave ...

In jaz sem pričakovala čist dolgočasen večer, ki sem se mu želela na vse možne načine izogniti :)


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave