Ferajnova Paklenica

ali uživancija na 3000 obratih :)

Večino srede je bilo napete do konca. Noro v službi, projekt prehaja v fazo izvedbe, deadline je pred vrati, mene pa vleče na off ... na "šolski" off ... Paklenica in prve solo naveze brez inštruktorjev v večraztežajnih smereh in s tem tudi plezarija cug-cug. Z zadnjega sestanka izginem že free like a bird. Doma še objameva mularijo, jih predava v čist pretirano razvajanje babice in se malo pred peto odpokava Dalmaciji naproti.

Čeprav sem upala, da mogoče ulovim še sončni zahod, sva v Starigrad prišla že v prehodu z mraka v noč in je po postavljanju haciende že napočil čas za welcome pivo z ostalimi (ki seveda ni bilo samo eno ... pivo namreč).

Naslednje jutro skupaj z Mihom, Tino, Tejo in Jernejem napadeva Catch the Rainbow, ki pa se nam ni pustila ujeti :( Skala je bila po vztrajnem deževju mokra in že prečka drugega raztežaja je bila nesramno drseča, o kakšnem plezanju na trenje pa v taki vlagi ni bilo niti misliti, tretji raztežaj pa je kljub švohotni 4c oceni zaradi mokre gladkosti izgledal nepreplezljiv. Po drugem raztežaju tako abzajlamo in se prestavimo v sosednji Stup in se lotimo Danaje, ki je bila deležna samih pohval in vriskanja. Kolk je pa to lepa plezarija. V tem trenutku ostaja špica (spoznanih) smeri v Paklenici. Večer v kampu je pripeljal nove prijatelje, roštiljado in seveda litre B vitamina v tekoče rumeni obliki ... večer se je tako končal že krepko naslednjega dne.

Za petek so bile napovedane popoldanske nevihte, zato smo vsi po vrsti pokonci hudo zgodaj, se med prvimi parkirali v kanjonu in napadli vsak svoje smeri. Midva tokrat spet udariva turo z Jernejem, Tejo, Tino in Mihom in sicer Centralni kamin z varianto izhoda na Severno rebro. Kljub temu, da dneva še ni bilo konec in bi šla komot še mal pofrikat, naju je zamikalo morje in sva tokrat končala uro prej in se pospravila na obalo pošlatat morje. JM je šel celo zaplavat, zame je bilo pa vseglih prehladno ... je pa noro pasalo mal namočit zmatrane noge, ki so se že drugi dan po vrsti večino dneva tenstale v (itak) ozkih plezalkah.
V kampu smo kasneje vsi samo čakali, kdaj se bo ulilo (kot so napovedovali) ... pa se ni in ni. Tam nekje ob 2h zjutraj smo "last man standing" ugotavljali, da se nas je vreme očitno lotilo zafrkavati ... v dobri veri, da bomo zjutraj lahko potegnili spanec do kulturne ure za vstajanje, smo seveda brez slabe vesti potegnili globoko v noč. No, pa je tudi vreme držalo svoje napovedi. Zjutraj je kar konkretno padalo in vse je kazalo, da bo dan čist odbluzen, kar se plezarije tiče. En avto soplezalcev se tako že zjutraj odpravi proti domu, ostali pa še kar vztrajamo in čakamo obljubljeno lepo nedeljo.

Po nekoliko kasnejšem vstajanju (to pomeni šele ob sedmih :)) se nas kasneje nekaj avtomobilov odpravi proti Zadru. Z Damjanom in Željko sva imela prav prijetno prismuknjeno dopoldne/opoldne v Zadru. Na poti nazaj nas na cesti ujame še nevihta, vendar se takoj zatem oblaki začnejo trgati in ob pol štirih smo že skoraj vsi, ki smo ostali, spet v kanjonu in se lotimo kratkih športno-plezalnih, po katerih ne lije voda v potokih. Zadeva nas tolk potegne, da smo do skupne večerje pri gazdi kampa komaj pravočasno nazaj. Potem pa ... jah kaj, dobra družba, pijača in hrana ... in zadnja skupna noč, ki se spet konča ... ja, za to pa ne vem kdaj, ker sem šla že ob 2h zjutraj gledat pod kožo.

Zadnji dan nas oklesti ene naveze, tako jo v treh navezah Jernej - Teja, Damjan - Željka in mi2 zjutraj mahnemo proti Akademski ... ki mi seveda ni všeč. Prvi raztežaj je kr-neki ... eno samo pujsanje čez dolgo sluzasto razpoko. Tud ostali cugi ne ponujajo ne vem kolk plezarije - take kot pretekli dnevi. Jah puzanje čez mokre police in tehničarjenje čez razmočeno mokro skalo pa ne ponuja ne vem kolk užitka. Je fajn filing, k jo zlezeš, ni pa nekej, kar bi si želela ponovit vsako leto - tko kot recimo Danajo ... pravzaprav je ne želim več ponavljat.
Zaradi dveh navez Italijanov pred nami (od katerih je en dečko odletel že na prvem grifu prvega raztežaja) je traaaaaaaajalo hudo dolgo, da smo zlezli na vrh, pol je pa še sestop trajal dobro uro. Doma sva bila tako kar nekaj ur kasneje, kot sva načrtovala, ampak mulcev to ni motilo. Ob prihodu domov sem lahko samo preverila, če so vsi pospravljeni po svojih posteljah in se po vročem tušu v posteljo zlila še sama.

za nas v tistem momentu "neulovljiva mavrica"

uživancija v Danaji

tko nekak je blo kar vsak večer ... pa takrat ni blo več časa fotkat :)

Centralni kamin z varianto izstopa

ko si v deževnem dopoldnevu štiri (plezalske) opice vzamejo čas na off, se v glavnem ves čas krohotajo, ko počnejo neumnosti :o

utrinki iz Akademske ... od vsega v tej smeri je bil daleč najlepši pogled na Kornate
po štirih/petih dneh plezarije so bile noge vseh konkretno potolčene