Viharji

Včasih se mi zdi, da se življenja učim na novo. Ne življenja samega, živeti življenje. Živeti na način, ki mi bo vzel najmanj tistega, česar se ne želim odpovedati in mi bo hkrati omogočil največ tistega, kar za preživetje potrebujem. Pa ne razmišljam o hrani in pijači. V preteklem letu pretresov, ko sva z JM intenzivno odkrivala pokvarjenost ljudi in na lastni koži izkusila bič krize, sem še toliko bolj odkrivala, da moje preživetje ni odvisno od hrane, vsaj ne fizične hrane ...
Ko v nekem trenutku spoznaš, da se ogrlica življenja brez večjega napora lahko strga, če so biseri na njej preveč negativni, se začneš učiti iskanja pozitivnih delčkov. Brskaš po malhi spominov, iščeš trenutke, ki so sposobni zakrpati grozeče luknje na načeti ogrlici in bolj ko iščeš, več najdeš. Na plano zbrskaš ogromno kroglic. Nobena ni popolna, nobena ni perfektnih oblik, nobena se ne sveti tako kot pravljica, pa vendar so vse tvoje, v vsaki kroglici se skriva polno pozitivnosti, za vsako kroglico tiči obraz in vsak obraz je zaklad zase. Tvoj zaklad.
Ko počasi odkopavaš zaklade, ki so kajpajazvemzakaj ves čas ležali nekje v ozadju in je nanje vztrajno sedal prah, ugotoviš tudi, da si določene zaklade noro želiš odprašiti. Odkrivaš telefonske številke v škatli, brez katere se v današnjem času praktično ne prestaviš nikamor več, ki jih že dolgo nisi poklical ... predolgo.   Nekaj je takih, za katere si praviš "zdaj bom pa res poklicala", nekaterih v resnici ne moreš nikoli več, pa nimaš moči, da bi jih zbrisal ...
Zadnje dni sem kot vreme. Jokava skupaj.
Enkrat bo mimo. V skrinji zakladov premetavam bisere z istim obrazom ... over and over again. Spet prepozno.
Mulci ugotavljajo mami spet posluša Doorse ... ah, kako jih ne bi.


Komentarji

  1. En velik objeeeeeeem! Še vedno verjamem, da bo letos boljše od 2012.

    OdgovoriIzbriši
  2. Držim pesti, da bo kmalu bolje - ne moremo sveta kar prepustiti idiotom, no. Če ne drugega, je naše orožje trdovratnost :-) - ne da?

    OdgovoriIzbriši
  3. Tudi jaz držim pesti zate, da bo šlo na bolje, kjerkoli se ti je že zataknilo...

    OdgovoriIzbriši
  4. Heh, tudi sama sem to zimo "na novo" odkrila Doorse. Učenje življenja na novo ... moram se naučiti odvržti plašč idealizma. Mi še ne gre preveč dobro od rok.

    OdgovoriIzbriši
  5. vsem štirim:
    Hvala za objeme, pesti in na splošno dobre misli. Hvala tudi za to, ker me berete - včasih dobro dene. Letošnje leto je boljše, že do zdaj ... definitivno, pa samo na boljše bo še šlo. Svojega sveta niti v sanjah ne prepustim nikomur, ki ga ne maram (beri idiotom :)), trdovratna sem kot plevel - lahko si me predstavljaš kot trmast mak, al pa zapeljivo plavico ... oba sta kot plevel noro trdovratna, ampak jaz ju obožujem. Od obljub, kaj moram pod nujno izpeljati še v tem življenju, sem včeraj potegnila eno od potez, ki je osupnila večino tistih, ki me poznajo v živo ... od včeraj dalje jem zelo zarečen kruh na FB. Odprla sem si account, čeprav sem trmasto vztrajala na FB-ignore do sedaj. Potem pa sem zaradi dveh oseb, ki sta pustili konkreten pečat v mojem življenju, pa sta obe odšli v zadnjega četrt leta, odkrila, da izgubljam ljudi, ki jih ne želim izgubiti. V manj kot 24 urah sem jih kar nekaj postavila "nazaj" v svoje osončje ...
    Doorsi ... jah, ko jih moraš poslušat, jih enostavno moraš poslušat. Tuki ni kej :)

    OdgovoriIzbriši
  6. ojla....sva kar podobnih misli. To kar pišeš, se komot podpišem tudi jaz....jeben life, pa vcasih ni blo tko, ni res?

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ma kaj pa vem, al je blo al ne ... ne za nas. Bli smo mlajši, naše "težave" so bile čist drugačne narave, res pa je, da ni blo krize in službe niso bile nikoli pod vprašajem - vsaj zame ne. Dones, k je situacija res ful čudna, se mi pa zdi, da tud pravi obrazi ljudi bolj pridejo na plano. In pol se z največjim veseljem držiš tistih, za katere veš, da so res tvoji ...
      Madona punca, mi2 morava res na en skupen odklop, tud če koj za eno uro.

      Izbriši
    2. Po mojih izkušnjah se nič v resnici ne spreminja ... Prejšnja generacija je imela zagotovljene službe, bajne kredite in še kakšno drugo priložnost, pa te ljudi jaz ne morem opisati kot srečne ... Hodilo se je od obiska do obiska in opravljalo, nadziralo, blebetalo, nadiralo. Otroci so bili veliko manj pomembni in kakršne koli sposobnosti še bolj sumljive. Folk je imel dovolj hrane udi za prenažiranje (lastna kmetija, lasten vrt ali sorodniki na kmetiji), vegetarijanci smo bili izdajalci, uni, ki jim je pogled na večminutno klanje pujsov delal težave, nenormalni slabiči ... In sploh. Se mi zdi, da sem že pred 30 leti zgubila vso vero v človeštvo, pa smo kao živeli v ta boljšem družbenem redu in nihče ni stradal - ravno tako skoraj nihče ni pomislil, da izkazovanje najslabših lastnosti večino časa ni zaželeno in da obstaja nekaj takega kot obnašanje, ki lahko koristi tudi obnašalcu samemu :-(
      M, kadar se pritožuješ nad obrtniki, včasih pomislim na našega soseda z vasi ... Njegova mati je živela v bajti, ki so jo pred dolgimi desetletji najbrž zgradili kar lastniki sami. Neko zimo se je na soseda zaradi preobilja snega zrušila streha in ga ubila. Živ bog ni pred tem nikoli govoril o varnih gradnjah ... tako, kot si si zgradil, tako si mel, pika. Danes se vsaj zgražamo lahko nad cepci, ki fušajo, in poskušamo uveljavljati reklamacije ... To bi kao naj bila tolažba, pa se ne sliši tako ...

      Ampak pogum in pravi ljudje na pravem FB-mestu, to je pa res fajn (v slabih starih časih je tudi bilo težje najti dobre frende, brez vse te globalizacije in komunikacije) ...

      Izbriši
  7. Nimam kej pametnejšega pripomnit kot oh, kako poznano... Vse te lekcije, vse drugačne, a tako zelo podobne. Osvajamo jih vsak na svoj način, a vendar tako zelo podobno. Ja, žal so te lekcije v obliki prepozno odkritih zakladov, a zato toliko bolj cenimo prisotne in jih uživamo. Vsak dan sproti, kot se le da.
    En velik objeeeeem in zmagaj! Vsak dan sproti.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave