Grossglockner ...
skoraj.
Ja, skoraj. Skupinsko smo dosegli vrh ledenika pod izstopno rampo na vršni greben s strani Herzog-Johann hutte, kjer nas je v soboto dopoldne pričakal orkanski veter, ki je po poročilih dosegal najmanj 55 km/h, v živo pa se ga je čutilo hudo zelo močno ... v sunkih tudi tam nekje 70km/h.
V konkretni megli smo se spustili na sedlo pod vznožjem ferate do Herzog-Johann hutte, kjer smo se razdelili na dva dela - nekaj jih je odšlo po ferati do koče (kjer so uspeli rešiti tri Poljake, ki so so že drugi dan bivakirali v zimski sobi, ker niso poznali poti dol in čakali ... mislim, softiči), ostali pa smo se spustili po ledeniku nazaj do Studlhutte in v tistem dnevu ulovili celo nekaj vidljivosti, ki je spust spremenila v prav prijetno smuko. Skupina, ki se je vračala kasneje (skupaj s Poljaki), je do koče vozila (hodila) zavita v jogurtno-megleni ovoj, ki jim je pogled na kočo zakrival še takrat, ko so stali 20m od nje.
Popoldne je poleg vetra začelo še snežiti in naši načrti, da vrh poskusimo osvojiti naslednji dan, so se vedno bolj podirali.
1. DAN
2. DAN
Večer v koči smo med drugim posvetili tudi študiranju vremena za naslednji dan, kar v koči z odprtim WiFi signalom seveda ni težko. Napovedi so obetale še vedno hud veter, vendar pa na višini do 3000m tudi nekaj sonca.
3.DAN
Jutro je prineslo oblake, veter in v zavetrju kakšnih 5cm sveže snežne odeje. Ker je bil prejšnji dan kljub lepšemu jutri popolnoma neprimeren za dostop na vrh, smo se odločili, da ta dan ostanemo v bližini koče, izpeljemo učni načrt iz zimske vrvne tehnike, če bo vreme dopuščalo, skočimo s smučmi na sosednje pobočje in se potem spustimo v dolino.
Ja, skoraj. Skupinsko smo dosegli vrh ledenika pod izstopno rampo na vršni greben s strani Herzog-Johann hutte, kjer nas je v soboto dopoldne pričakal orkanski veter, ki je po poročilih dosegal najmanj 55 km/h, v živo pa se ga je čutilo hudo zelo močno ... v sunkih tudi tam nekje 70km/h.
V konkretni megli smo se spustili na sedlo pod vznožjem ferate do Herzog-Johann hutte, kjer smo se razdelili na dva dela - nekaj jih je odšlo po ferati do koče (kjer so uspeli rešiti tri Poljake, ki so so že drugi dan bivakirali v zimski sobi, ker niso poznali poti dol in čakali ... mislim, softiči), ostali pa smo se spustili po ledeniku nazaj do Studlhutte in v tistem dnevu ulovili celo nekaj vidljivosti, ki je spust spremenila v prav prijetno smuko. Skupina, ki se je vračala kasneje (skupaj s Poljaki), je do koče vozila (hodila) zavita v jogurtno-megleni ovoj, ki jim je pogled na kočo zakrival še takrat, ko so stali 20m od nje.
Popoldne je poleg vetra začelo še snežiti in naši načrti, da vrh poskusimo osvojiti naslednji dan, so se vedno bolj podirali.
1. DAN
 |
| Priprave pred začetkom vzpona na parkingu v Kalsu |
 |
| Snega je žalostno malo ... v hrib pa glih tko grizeš |
 |
| M&M |
 |
| na kopnih predelih smo že uspeli opazovati od zime shujšane svizce |
 |
| V Studlhutte v pričakovanju čist preveč obilne večerje delamo načrte za naslednje jutro, ko jo bomo udarili proti vrhu. Aja, na tej višini (2801m) pričakuješ bolj kakšno kočuro, pol pa naletiš na standard, ki bi se ga lahko nalezel marsikateri slovenski hotel, da o naših gorskih kočah sploh ne govorim ... o gostih tukaj noter pa tud ne bi - Čehi so očitno Čehi povsod :( |
 |
| Zjutraj tko mal kislo gledamo v smeri ledenika, saj vreme ne obeta nič fletnega |
 |
| pa se vseeno vsi otovorimo (na tej turi najbrž ni bilo ruzaka lažjega od 15kg), pripravimo opremo in se spravimo v smeri ledenika. |
 |
| del naše skupine na izstopu iz prečke od koče proti vznožju ledenika |
 |
| pogled v smeri doline, po kateri smo prišli prejšnji dan ... tam okrog 3000m visoko |
 |
| skupaj z ledenikom nas je pričakal tudi spuščen oblak in orkanski veter |
 |
| ko smo se obrnili, se je del ekipe odpravil na ferato |
 |
| ostali pa smo pospravili opremo, nataknili smuči in se spustili nazaj proti koči |
 |
| ko se je vidljivost izboljšala, je bila tudi smuka prav prijetna |
Jutro je prineslo oblake, veter in v zavetrju kakšnih 5cm sveže snežne odeje. Ker je bil prejšnji dan kljub lepšemu jutri popolnoma neprimeren za dostop na vrh, smo se odločili, da ta dan ostanemo v bližini koče, izpeljemo učni načrt iz zimske vrvne tehnike, če bo vreme dopuščalo, skočimo s smučmi na sosednje pobočje in se potem spustimo v dolino.
 |
| Poiskali smo kolikor toliko primeren teren, Bric pa je začel z razlago in demonstracijo |
 |
| Veter je postajal vedno bolj nadležen, vsi smo bili zapeti že do konca, sneg je naletaval vedno bolj ... Bricu v nekem momentu uide: "Pa kdo je res včerej rekel, da bo dones kej od vremena?" |
 |
| Ni minilo pet minut, ko se nad nami zasluti žarečo kroglo, nekaj trenutkov kasneje pa se na drugi strani odpre prvi pogled na gore, ki so nas obkrožale že tretji dan, pa niti slutili nismo, da so tam |
 |
| Še pet minut kasneje smo razmišljali, kaj vse lahko še slečemo in če imamo dovolj časa (ura je bila malo čez 9 zjutraj), da skočimo proti vrhu |
 |
| Pogled na sosednje hribe je odkril, da je veter na vršnih grebenih še prav tako silovit kot dan prej, poleg tega pa so vrhovi čez noč očitno pridobili novo plast snežne odeje, ki je tekom dopoldneva pridno plazila proti dolini |
 |
| pogled na našo vikend rezidenco je bil prav prijeten |
 |
| zaradi razmer v višavah smo pridno ostali pri našem varnem vozlanju in lovili prijetne pomladne sončne žarke |
 |
| že uro kasneje, ko smo se odločili, da je čas za spust v dolino, nas je spet zajel oblak in pobočje naenkrat ni več izgledalo tako prijazno |
 |
| spust po pobočju takoj pod kočo je bil še nekako prijeten, vse ostalo do doline pa je bila v teh razmerah konkretna muka - stegna so pekla, odeja se je ponekod kljub smučem predirala do kolen ... in gnilca do kolen ... ni glih fajn no |
 |
| na koncu je seveda vedno prostor in čas za pivo :) in dogovor o tem, kdaj zadevo ponovimo in Veliki Klek tudi resnično osvojimo
Družba, fajn je blo.
|
Komentarji
Objavite komentar