Viševnik, 2050m

Pred nami je bil napovedan še en lep vikend, enga mulca imava na izraščanju plavalne kožice (in najverjetneje na overdose razvajanja), dva sta kot pripornika doma (pa se mogoče celo malenkost popravljata in bi bila mogoče lahko vsaj malenkostno pomiloščena), najini običajni kompanjoni so se ta vikend ali raztepli po Evropi ali pa ne smučajo (trenutno in/ali spljoh) ... kaj nama pol še ostane? Suha skala me še ne vleče (če imamo končno nekaj fajn zime) ... pejmo nekam mi štirje. Dva turaša in dva mulca - relativno skupaj, pa še vedno vsak po svoje ... edina izbira, ki ti čist takoj pade na pamet, je Pokljuka. Ker sta mulca med tekom na smučeh in alpskim smučanjem na MORSovih vlečnicah izbrala to slednje, sva tudi midva izbrala logični podaljšek nad terenom - Viševnik.

Od doma smo se (prav zaradi urnika vlečnic) odpravili relativno pozno, da mulca ne bi prav dolgo čakala, da jih zalaufajo. Ob izvozu iz garaže ugotovimo, da doma dežuje :( Mah, gor bo itak sonce, a ne ... Ob vožnji skozi Bled sonca ni še od nikoder, pa tud na Rudnem polju ga ni, tud sluti se ga ne :( Drek pa taka napoved ... ampak gremo vseglih do vlečnic. Midva z JM ga bova prej ali slej dosegla, mulcema pa tud zaželiva, da ju čimprej obsijejo žarki pozitivne energije.

Že ob samem začetku hoje ob vlečnici mi kmalu postane jasno, da lahko pričakujem kar nekaj luknjačev (in posledično lukenj) na najini turi, da bo stanje tako zelo obupno, si pa nisem mislila. Že strmina ob zgornji vlečnici, kjer je v času obratovanja zapovedan prehod za tiste, ki nimajo kupljene karte za vlečnico, je občasno naluknjana do te mere, da  psi na smučeh nimajo osnovnih pogojev, da bi prijeli. Popolna grozljivka  pa se začne v grlu nad zgornjo vlečnico, kjer se luknjači podijo po terenu kot splašene koze, luknjajo vse povprek in daleč najraje lomastijo po turaški špuri, ki se v razritem terenu komaj še sluti. JM je enkrat vmes počil film in nekaj luknjačev zjagal dol s turaške špure :) Priznam, tudi meni je že precej jemalo voljo do nadaljevanja, sej je bil prehod do Plesišča en sam suffer.

Na srečo se vsaj na Plesišču odpre tolk širok teren, da lahko špuro vlečeš tudi po svoje in se s tem izogneš globokim luknjam, ki zaradi svoje gostote popolnoma onemogočajo prehod z dilami.

Priznam, tokrat me je enormna količina luknjačev hudo odbijala. Ne samo zato, ker se nekateri ne znajo ali nočejo držati svoje uhojene poti in raje uničujejo našo, pač pa tudi zato, ker sem bila spet priča tropu štajerskih primerkov, ki so se ga na vrhu čist očitno nabrlizgali, oblajali vsakogar, ki je prišel mimo in potem rogovilili še celo pot navzdol, kot da celo pobočje potrebuje njihovo vreščanje in kruljenje. Sori, tak hrup in splošno razgrajanje v hribih me vedno bolj moti. :(

Ampak če odmislim razgrajaške luknjače in se osredotočim le na tiste lepe užitkarske dele, je bil dan seveda spet lep. Sicer pa mu drugega niti ne ostane - sneg, sonce, hribi :)

jutranje vzpenjanje skozi oblak so krasile čipke iz ivja - ena je lepša od druge

sem in tja se je skozi oblak dalo zaslutiti sonce, pa ga je ponavadi kaj kmalu zmanjkalo

dokler se nad Plesiščem nebo ni dokončno odprlo, nam omogočilo pogled na okoliške vršace in najin cilj, ki je bil že dodobra oblegan

dolina v smeri doma se je vztrajno zavijala v oblake in le posamezni vrhovi so štrleli ven

ko se je pogled odprl tudi v smeri VDV, sva vzdihujoče opazovala petorico, ki se je ravno spuščala po njegovi zgornji flanki

še nekaj metrov do vrha, sonce pa tolče, kot bi želel nadoknaditi vse, kar je zamudilo do sedaj - temu primerno se tudi snežna odeja sumljivo približuje stanju gnilca

obvezna fotka z Atom :) jp, tukaj pa piiiiiiha ... in zebe, kljub soncu

Ob spustu je bil teren vse sorte. Presenetljivo ni bil tako gnil, kot sem zaradi visokih temperatur pričakovala. Seveda se smuka razen nekaj ovinkov nižje na senčni strani gozda nad Plesiščem ni mogla primerjati s pravljico prejšnjega vikenda, vseeno pa je bila še vedno užitkarska, le vmes je bilo sem ali tja treba malo odpočiti pekoča stegna :)

na vrhu smučišča sta naju že precej nestrpno pričakala S&C, da smo skupaj odpeljali eno furo do podna

kjer sva si privoščila zasluženo malico in malce posedanja na soncu

_________________________________________________________________________________________________________
Pred dobrima dvema mesecema (natančneje 27.1.2013) sta Marijana & Marko zapisala zanimiv opis pojava luknjačev, ki ga na zimskih turah vedno bolj (nadležno) opažam tudi sama (kot sem opisala že zgoraj). Ker za branje nadvse zanimivega prispevka ne morem postaviti indeksa točno na zapis, pač pa le na celo njuno stran, ga dodajam tudi ob koncu tega zapisa.
_________________________________________________________________________________________________________

27.1.2013: Homo alpinus cavusprofundus (luknjač) 

Med forumaši (Turni klub Gora) so se začela prerekanja glede poimenovanja določene podvrste Homo alpinusa (slovensko planinec), zato osvetlimo znanstveno terminologijo v skladu z najnovejšimi izsledki. 

Podvrsta Homo alpinus hiemalis (turni smučar) se je od časa raziskav dr. Janka Mlakarja v gorah izjemno namnožila, saj je turni smučar vse bolj prilagojen za preživetje v zahtevnem zimskem gorskem okolju. Najbolj opazna morfološka sprememba evolucijskega razvoja zadnjega obdobja so stopala, ki so se nekoliko skrajšala, zato pa so postala bistveno širša in premorejo izrazit stranski lok. To turnemu smučarju v globokem snegu omogoča boljšo plovnost, hkrati pa v vseh snežnih razmerah večjo okretnost, da ga je prav zabavno gledati. 

Homo alpinus vulgaris (navadni planinec) običajno pozimi dremlje in se le malokrat odpravi v gore. Večinoma se zaradi njemu sovražnega okolja (preglobok sneg) drži ustaljenih gozdnih poti, ki se zaključijo v planinskih kočah, kjer jih pogrejejo, napoje in napasejo, zatem pa ostrižejo. V zadnjih letih postaja vse bolj dokumentirano, da se je v genskem bazenu navadnega planinca razširila zanimiva vedenjska mutacija, ki mu omogoča gibanje v zimskem okolju tudi višje v gorah. Nekateri navadni planinci so namreč začeli v globokem snegu slediti turnim smučarjem, tako da hodijo po njihovih sledeh, kar jim zelo olajša gibanje. V smučinah za sabo puščajo luknje (gladko sled podaljšanih stopal turnih smučarjev pri hoji neenakomerno naluknjajo), odtod se jih je kmalu prijelo vulgarno ime luknjači. Med znanstveniki trenutno še teče debata, večina pa se strinja, da že lahko govorimo o povsem novi podvrsti: Homo alpinus cavusprofundus. Podvrste planincev gensko niso daleč narezen (speciacija je v teku), tako da se med sabo lahko poljubno parijo. Zanimiva so odkritja križancev med luknjačem in turnim smučarjem: Homo alpinus gigantopedarius (krpljar, križanec turne smučarke in luknjača) in Homo alpinus gigantopedariustabulatus (deskar, križanec luknjačice in turnega smučarja). Vse bolj je tudi dokumentirano, da ti potomci niso plodni, saj mladičev krpljarjev in deskarjev dosedaj še niso opazili.Zadnji vikend sva na območju nad Plavškim Rovtom in Planino pod Golico v sledeh turnih smučarjev preučevala povsem sveže sledi luknjačev, ki so navkljub globoki snežni odeji vodile prav do najvišjih vrhov, kar nesporno dokazuje veliko evolucijsko prednost omenjene mutacije. Sobotna znanstvena odprava kolegov na Golico je poročala, da je bila na vrh potegnjena povsem sveža sled turnih smučarjev in že takoj v nedeljo sva lahko v njih merila globoke sledi luknjača. Sklepamo lahko tudi, da imajo luknjači dostop do spletišča, kjer se med sabo družijo drzni turni smučarji in poročajo o svojih junaških podvigih - kar zelo radi počno, vključno s slikovnimi prilogami.