Pomlad je

ali plan B po sili razmer :), pa se le ta izkaže za fletno in fajn pozitivno varianto.

Na vidiku je bil edini lep dan v tednu, v katerem si ponavadi privoščim dan zase. Moj dan je bil izvedljiv z vseh zornih kotov, potem pa je začelo kapljati tisto nekaj ... tistih nekaj vzrokov, ki so kar kričali po tem, da dan ne bo čisto tak, kot sem si ga že nekaj časa želela ... Že v ponedeljek je v križu konkretno uščipnilo JM, vsi ostali možni kompanjoni so ali prav tako zreli za kripl bataljon ali niso imeli  variante za dopust ali pa so dan že načrtovali v svoji smeri. Plazovna ogroženost je še vedno vztrajal na obupni štirici.
Kot bi slutil, me je v sredo poklicala ena od strank - Poslušajte M, obljubite mi, da ta teden ne boste rinla v hribe, a prou? Mi vas rabimo, pa tud tko no ... pazite nase!
Dan prej sem staršema obljubila, da (tako kot vedno) ne bom izzivala nevarnosti.
Vedno vztrajam na tem, da v hribe nihče ne sme hodit sam, sploh pa ne pozimi ...
Stane z Zelenice kar poskoči, ko povprašam, kakšne so razmere v njihovem koncu. Glede na idejo ture je (če skrajšam) spet padel odgovor - Ejga, raj ne!
Čeprav me noro vleče na sneg, se mu tokrat odpovem. Zjutraj ob uri, ko se sicer odpravljam proti Ljubljani, sem nataknila superge, pospravila najnujnejše v mali ruzak in odlaufala super krog pod domačimi hribi, za katerega sem si že nekaj časa pravila, da ga bom šla nekoč ob priliki raziskat.
V jutranjem miru me je ves čas spremljal ščebet ptic, cel prvi vzpon (do prvega "svetilnika") me je spremljala vztrajnost detla, v gozdnem delu sem sicer naletela na še konkretno zmrznjeno zemljo in sem tudi rokavice fajn pogrešala, tik pred izhodom iz zadnjega gozdnega dela sva se skoraj zaleteli s srno, končno sem odkrila, kje se tudi v naših ilovnatih koncih (na running distance) nahaja črni teloh, in šele tik pred vasjo, ko sem si vzela čas in občudovala novo naseljeni par na novo nastalem vaškem jezeru, sem srečala prvega človeka tisto jutro ... še eno tekačico, ki je bila malo pred polovico svoje ture. Meni je bilo kar hudo, da sem že nazaj doma. Čeprav je bila tura kar konkretna in velika večina poti s spoštljivim naklonom, bi lahko še kar tekla in tekla in tekla.
Enkrat samkrat lahko ugibate, koga sem nosila s seboj čist celo pot. Ob vsaki roži, ki mi je stopila srce, sem del svojih misli poslala tja nekam v neznano, razmišljala sem o tem, kako bi, če bi bile stvari drugačne, čist mogoče danes vseeno pristala na snegu skupaj z njo, o tem, kako je vedno uživala v popolnoma vsem, kar je počela ... in nadaljevanje dneva mi je naenkrat postalo popolnoma jasno.
Dan je bil ravno pravšnji, da sem se lotila del okrog hiše ... končnega sestavljanja okolice, ki jo je idejno pomagala sestaviti še ne tako daleč nazaj ... pa bom o tem več kdaj drugič.

Dan je bil v končni fazi kar naporen in prekrasen kljub temu, da sem si neskončno želela na sneg. Sploh pa ga je letos toliko, da bo še lep čas čakal name. Nima smisla, da iščem težave, če ni treba.

še pogled na najvišji vrh "Dolgega hriba" mi je odkrival plazeče snežne gmote
ja punca, si kar prav izbrala, da danes ostaneš na kopnem 
prvi od še ne olistanih lepotcev na moji poti, ki mi je zdražil objektiv
ob bolj običajnem dnevu bi se v tej smeri nekje družila s preostalimi jeklenimi konjički na poti do svojih jutranjih ciljev
brez pogledov proti Atu seveda ne gre :)
le nekaj metrov kasneje sva se skoraj zaleteli s srno :) časa za fotko pač ni bilo
v novo nastalem jezeru pred vasjo že nekaj dni kraljujeta tale dva




Komentarji

  1. Ej, važno, da je bil dan "tvoj", nadmorska višina res ni bistvena!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave