Novi okusi Belega mesta



Veliko večino svetlega dela dneva preživljam v veliki rumeni stavbi v Novem Beogradu, v kateri je prostora za malo mesto. Pa kljub temu, da jim na wc-jih igra glasba (dobra glasba, čist po mojem okusu), noben dan po 12 uri tam ni več wc papirja, po 15 pa tud papirnatih brisač za roke ne več. Teta na blagajni notranje restavracije oziroma menze me spominja na Amarcord. Hrana prav tam pa me spravlja skoraj v jok - v celi Srbiji sem morala naletet prav na ta primerek ... ampak če nočem bit lačna čist do večera, pojem tudi hladno musako, v kateri najdem dolg črn las ... Delovni prostori so do onemoglosti prekajeni ... ja, seveda se ne sme kaditi tam noter, ampak ... kdo jim bo pa preprečil? Tud dve punci, ki sta izvajali kontrolo kart na troli so praktično odnesli ven, prej so se seveda (nekateri) z eno še fejst pričkali ... a zakaj bi morali plačevati mestni potniški promet? Zakaj že?

 

Včasih se počutim kot Alien.

 

Uf, nekaj pa je drugače ... v hotelu so očitno vklopili (popravili) WiFi router tudi v mojem nadstropju :) Komaj verjamem, ampak je res.

 

oba sta zgodovinska primerka, anede

ko smo se dopoldne pogovarjali o vremenu, sem uspela slišati
pa znaš M, sve dobro in sve slabo dolazi nam iz Slovenije
hm, in v kateri žakelj pašem jaz?
V tem trenutku je tistale črta novih oblakov že krepko razburkala ozračje nad Belim mestom - grom in strele sekajo na polno, zdajle ne bi bilo več fletno biti zunaj

kljub čudnemu vremenu sem uspela ukrasti fletno (a vetrovno) popoldansko urico na Kalemegdanu 

pomlad je na vidiku

ko ne bi tako zoprno pihalo, bi človek kar malo posedel in opazoval, kako Sava izginja v Donavo

tale kafič me je popolnoma očaral
že od mojega včerajšnjega večernega potepa sem upala, da ga uspem uloviti v dnevni svetlobi
ko bom velika, si bom nekje privoščila podobno dekoracijo
čist so mi nore tele šalčke