Čebelica leti z neba,

leti leti vse niže,
vse niže in vse bliže ...

in potem pride zima in zgodi se, da mlada čebelica v mrazu zaide malo predaleč od svojega panja ... zaide do preddverja brlogarjevih, potem pa jo zmanjka na betonskih stopnicah ob vhodu, kjer jo najde mlad navdušen čebelar.
Njegova soba se je za dva dni spremenila v čebeljo bolnišnico. Z vso skrbnostjo in pozornostjo jo je negoval, ji na velikem pokrovčku pripravil lužico vode, da bo lahko pila, pa lužico medu, da se bo lahko okrepčala, še svojemu fikusu je sunil dva listka, da ju je dodal tja na pokrovček z razlago, da se čebela ne počuti najbolje, če nima nobenega zavetja, kamor bi se lahko zavlekla.
Priznam, ob tisti mali stvarci, ki je bila za moje pojme praktično negibna, ko jo je prinesel domov, sem bila prepričana, da ga na koncu čaka razočaranje. Povsem logično se mi je zdelo, da bo mogoče zdržala kakšno uro, potem pa bodo na vrsti solze ... No, čez kakšno uro je C ves presrečen pribrenčal k ostalim "mami, mami, noge je začela premikat", pa nekaj kasneje "mami, vso vodo je že popila, ji moram dat novo" ... in tako smo dva dni spremljali, kako se je na videz mrtva čebelica sestavila do te mere, da sta zadnji dve uri, ko sta bila skupaj, nerazdružljivo potovala po hiši - C jo je ponosno nosil na svoji dlani od enega do drugega. Čebelica se je povsem pobrala in s C sta očitno postala že prava prijatelja.
Že takrat, ko je preživela prvo noč, sva se z malim zmenila, da če se res postavi na noge, gremo po nasvet k sosedu čebelarju, ki je C-jev najboljši učitelj v zvezi s čebelami. Veliki in mali mojster sta se enkratno pomenila in danes popoldne jo je odnesel do sosedovega panja, v katerega je na koncu zlezla že sama. C je bil presrečen, jaz pa tudi.
Tako malo je bilo potrebno - nekaj topline, nekaj dobre volje, kaplja medu in nekaj kapljic vode. Ah sine, lepo si to izpeljal, čeprav priznam, da mi je bilo malce nelagodno, ko sta z malo brenčačko skupaj potovala po hiši ... je bil pa zato pogled na tvoj nasmeh zlata vreden.

v tej fazi niti slučajno nisem verjela, da ima možnosti, da preživi
pravzaprav sem bila prepričana, da se bo še utopila v kaplji vode, kamor je rinila kar naprej

enkrat vmes ji je celo sezidal hišico, da bi se bolje počutila

Na žalost jo je skrbno fotkal le mali (in so temu primerno skoraj vse fotke čist premaknjene ali pa rahlo neuporabne), meni pa ni šinilo, da bi ju slikala vsaj takrat, ko sta se skupaj sprehajala naokrog - en z nasmehom do ušes, druga pa spet čist OK čebelica.

Komentarji

  1. Polepšala si mi dan s to vašo toplo zgodbo ... ja tako malo je potrebno ... in stisni fantiča v mojem imenu :o)))

    Vse dobro ...

    OdgovoriIzbriši
  2. Čudovito. Mami odlično si se odrezala!!!

    OdgovoriIzbriši
  3. WOW! Kako lepo in ful hudo hišico ji je naredil!

    OdgovoriIzbriši
  4. Ta je pa prav za ta čas. O upanju, sočutju in predanosti.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave