O skisanih načrtih in mega izkupičku II

Tokrat je tempo narekovalo vreme. Dan dežja izkoristiš drugače (beri kuhaš in pereš), da lahko dan kasneje spet mrkneš na lepše :)

Dan kasneje nas je jutro peljalo proti jugu, proti soncu. Ker smo bili glede na dogovor prezgodnji, smo firbce spotoma odpeljali še do Planinskega polja, ki ga sama še nikoli nisem videla zalitega. Če bi bilo sonce malo manj sramežljivo, bi bile lahko fotke prav nore ... tako pa so kraljevali odtenki oblakov.

Nekaj trenutkov potem, ko smo zapeljali nazaj na avtocesto v smeri morja, sta nas že dohitela Miha in Tina in naša mega skupna dva dneva v super družbi sta se lahko začela.

Prva postaja - Šimije v Limskem kanalu

Konkretno razmočena okolica in občasno konkretno zalit makadam do parkirišča sta v obeh avtomobilih zbujala precej čudne občutke. Mater, a sploh bo kej za plezat? Spust do plezališča je bil en sam blatni dol, na koncu pa ... tadam, nasmehi do ušes.

Če je bilo ob našem prihodu na nebu še nekaj oblakov, so se ti čez čas popolnoma razkadili in dan se je razvil v plezalno pravljico s temperaturami indijanskega poletja. Skala v Šimijah je itak ena sama poezija, pred nami je bilo v sektorju za 4 avtomobile ljudi, kar je pripeljalo do tega, da smo si lahko kar pošteno odrezali svoj košček prostora. Vsi v sektorju (s katerimi smo se srečevali) smo tudi plezali tako, da nismo za brezveze zasedali smeri in čeprav nas je bilo kar veliko, si lahko ves čas plezal.

Zvečer mi je še S podaril eno tako izjavo, ob kateri sem bila čist ponosna:

Mami, a ti veš, da si dones plezala čist same 6-ke ... 

Uf, sem sijala ob tej njegovi izjavi.

Čeprav nismo vstali s kurami, smo bili v plezališču dovolj zgodaj in smo bili hkrati dovolj zagnani, da smo bili ob koncu dneva kar precej fertik. Svoje je naredil še dan (oziroma noč), ki je v tem letnem času že hudo kratek, tako da smo zvečer pri Mihu po nekaj rundah taroka, golažu in dveh vražjih Čilencih že hudo kmalu pogasili luči in odšli gledat pod kožo.

Sredi noči smo imeli sicer svojevrstno zabavo, ko je B spremenil JM v crush-dad (crushpad) ... ja no, iz vrhnjega pograda je pikiral navzdol, kjer je ležal JM ... na srečo ni blo hujšega.

Druga postaja - Dvigrad

Kakor mi je bilo plezališče v vodničku hudo zanimivo, sem kmalu "jokala" za Limskim kanalom. Če sem dan prej 6a+ obdelovala z navdušenjem, mi je tukaj za začetek ubila vso voljo ena "ušiva" 5a, ki je speljana po drsečem skalnem celulitu.

tale mi je potem sicer dvignila samozavest, ampak mi bo še dolgo ostal v spominu moj največji  zgrešek teh dveh dni ... hehehe, je blo treba it na težji način :o

ja, S je res norc, kot pravi Luka

smrkolin je šel po tistih minimalnih luknjicah, kot bi bila stena posuta s šalcami
sredi ničesar (za stopit in prijet) čist brez problema izvaja še križanje rok :)
ma ja, kaj pa on ve, kaj je težko

V tem dnevu so se nam pridružili še Luka, Maja, Jernej in Teja. Plezarije je bilo vse sorte - od čist resnih platk, do tistih štirih smeri ob koncu plezališča, ki so vse skupaj kr neki in je bilo na peticah več tehničarjenja, vzdihovanja in zmerjanja kot prej dva dneva skupaj. Je bla pa družba megastična, zabave en kup, Haribo-v je itak zmanjkal, kozlov pa tud ... Definitivno sem za ponovitev. Tudi zato, da pride na svoj račun še JM, ki je zaradi poškodovane roke dva dni samo varoval in fotografiral.

Kakor sem pred tednom dni čist skisano opazovala svojo sesuto pojavo, sem danes z razsutimi prstnimi blazinicami na rokah in bolečimi na nogah (od špičkanja po mini luknjicah v steni) čist zadovoljna s preteklim tednom. Dva dni dopusta sta šla sicer k vragu, ampak pustmo to. Vse ostalo je blo pa fajn :)