O skisanih načrtih in mega izkupičku I

Za telih deset dni sem imela nore načrte. Za začetek sva bili na vrsti "Duša in jaz" :) V vikendu premikajoče se ure bi se morali pridružiti sošolcem na Lazu. Še danes mi ni čist jasno, a je najprej popustila Duša in za njo še jaz, al je bilo ravno obratno. Kakorkoli že - breme preteklih petih delovnih dni je bilo grdo, šraufajoče, polno črvičkov in dušnih lubadarjev. Sobotno jutro se je (za naju z Dušo) namesto v deževni švicariji s hudo kislim obrazom nadaljevalo v topli postelji, kjer sem tam nekje sredi dneva obupano ugotovila, da mi termometer kaže precej višjo temperaturo, kot bi si jo za ta teden želela imeti. Potem, ko se je vročini pridružil še glavobol in obupno neprijetne bolečine v rokah, sem solo posteljni dan zaključila v solzah kot precej vroč kupček nesreče.
Ko so se prijatelji naslednji dan vračali in so začeli leteti SMSi in ustna sporočila o tem, kako je blo fajn in kako so me pogrešali, so solze lile le še bolj ... pa mi je vseeno proti koncu dneva zasvetila iskrica v očeh, ko se je termometer ustavil na 37°C in do večera ni zlezel višje :) Tko punca,  zdaj pa začni samo še jest normalno, pa bo ... počasi boš nadoknadila tudi tisto, kar ti je tale vročina v teh dveh dneh požrla.

Ko se je dan kasneje oblačnost razkadila, ko je sonce pregnalo oblake in je skozi okno v svoji beli opravi nad sicer še vedno jesensko pokrajino na polno zasijala Špičasta gora, me je kar trgalo od želje ... Nekaj jih je zmajevalo z glavo, nekaj jih je navdušeno kimalo, ko sem prijavila, da skočimo v sredo na Viševnik.
Ej, jutri (v sredo) bo scalo, dej ostani še doma in se do konca pozdravi!
Hm, pa boš zmogla? Še dva dni nazaj si bila kot smrt na dveh nogah ...

Viševnik je bil ves čas naše poti navzgor bolj ali manj v soncu ... ko smo se vračali, pa se je ogrnil v plašč oblakov

Prvih nekaj višinskih metrov sem mislila, da bom umrla. Čist zares. Mišice so pekle, pljuča niso želela delat tako, kot sem jih silila, polival me je čist bolniški švic in B me je prizanesljivo spraševal, če bom zmogla ... Potem se je pa odprlo :) kot bi odplavila slab del mene in bi ostalo le še tisto, kar želim obdržati. In kot bi mojo željo po energijskem polnjenju slišalo tudi sonce, je vztrajno kukalo skozi luknjo v oblačnem pokrovu, ki je sicer ždelo nad Kuro.

Ves čas poti navzgor se je zdelo, da je luknja v oblakih namenjena samo nam. :) Še Ata ni bil nikoli toliko časa odprt, da bi se ga dalo slikati ... do takrat, ko je se je sprožila zaslonka, so ga že zagrnili oblaki.

Ata v oblakih

Pasalo je. In čist prijetno je bilo opazovati naše novo zimsko tihožitje - gojzarji in nahrbtniki, ki se sušijo ob peči. Ko sem si jo želela, mi tud na kraj pameti ni padlo, da bo uporabna tud za tole :). Bolj, ko je šel dan h kraju, bolj sem bila  polna energije, bolj zadovoljna in vedno bolj prepričana, da lahko speljemo tudi drugi del, ki so ga JM & company idejno sestavili na vikendu, ko sem sama doma kuhala vročino.

Se nadaljuje ...