Ko zaprem oči

Spet po treh letih objemi, topli stiski, ooooooo-ji, kako-ji, en kup smeha in vmes med goro spominov vprašanje "a še kej pišeš?"

Skozi skremžen nasmeh in z rahlim občutkom krivde čez zobe stisnem "ma ne, kolikor ostane na blogu, ampak to ni to, ni tisto".

Ob gori smeha spominov "joj, a se spomniš, kolk se je profP topil ob tvojih spisanih besedah? Ti si ga imela čist v šahu, k smo se mi borili za 2. Če si ga ti prepričala, pol tud spraševal ni, sam topil se je", začudeni pogledi bivše razredničarke, ki očitno ni vedela za naše male skrivnosti ... v glavi pa vrtiljak z enim samim vprašanjem "pa zakaj hudiča res ne pišeš več?"

Kje je tista M, ki je ves čas kolebala med večjo privlačnostjo številk ali besed? Tista, ki je po gori besed za sprostitev sredi noči vstala in z največjim navdušenjem reševala matematične probleme? Tista, ki je noč po najtežjih izpitih ponavadi posvetila igranju šaha, če je bil le JM za to. Tista, ki je imela v svaštarnici ob postelji nekje v bližini vedno blok in kuli? Tista, ki je včasih takrat, ko vsi relativno običajni ljudje sladko spijo, osvetljevala spanec bratu na drugi strani sobe in pisala, pisala, pisala ... Ja, od nekdaj sem bila bolj nočno bitje, pa danes ni dosti drugače.

Stopila sem skozi vrata. Seveda sem vedela, koga vse lahko pričakujem. V trenutku, ko sem dojela, da se je čas obrnil tako, da bom pristala tam, so mi pred očmi začele postavati podobe. Podoba fanta, ki mi je nekoč mešal podstrešje, se večkrat prikazal na domačih vhodnih vratih, občasno spravljal v zadrego mojo mami in me zvečer za moje pojme čist prekmalu odspremil domov. 
Pa drugi, ki je imel postavo, da se ti čeljust odprta zaskoči in jo čez čas, ko ugotoviš, da zaskočitev ni ostala neopažena, z rdečico na licih prisilno držiš nazaj. Tista čist konkretna čvrsta zadnjica igralca najlepše igre z žogo na svetu (in ne, seveda ni nogomet) je ob srečanju polepšala dan marsikateri od punc, ne samo meni ... mislim res, kakšna postava.
Najbrž bo med njimi tudi škorpijon, ki mi je s svojo pojavo dokazal, da niso vsi škorpijoni do konca zajebani in nekoč davno tega vzbudil upanje v to, da princi ne obstajajo le v domišljiji ... ah ja, moja definicija princa se bistveno razlikuje od tiste iz žajfastih knjig, filmov in pravljic za male punčke ... moj princ praviloma ni lep, je pa simpatičen, ni nujno močan kot bik, še vedno pa toliko, da pretovori gajbo jabkov v prtljažnik in ne čaka žene, da bo to naredila vmes, ko on visi na mobitelu, ženske ne padajo na njegovo frizuro, zmanikirane nohte in gladko obrit obraz, pač pa imajo občutek, da je dan takoj lepši po čist navadni kavi skupaj z njim. Da o življenjskih vrednotah sploh ne govorim ☺
Najbrž ne bo manjkal niti tisti, ki je bil v tistem nekem času špica generacije, ki se mu je nasmihalo mesto v reprezentanci in je v polju počel stvari, ki smo jih mi običajni le sanjali v svojih najbolj drznih sanjah.

"Oj! Jaz sem tukaj, a mi pride en nasproti, k pojma nimam, kje ste."
"Ja, valjda, samo za lučjo pejd, te čakam na vratih"

A sploh vejo, da pridem? Bo šok, ker bom nenačrtovano posegla v njihov "sveti" kotiček?

"Živjo fantje!" Benti boga, pa kdo so ti tipi? O mater! Pa to ni res! A jest prou vidim? Sem padla v back to the future varianto? Dej no, glede na to, da sem vpadla na konec švicarije, sem čist upravičeno pričakovala kakšen flash poživljajočih pogledov, živih spominov na skupno garderobo iz tistih časov ...
"Ooooooo, M! Kako si? Ej, fajn te je videt? A se ti zavedaš, da si prva ženska, ki je kadarkoli stopila sem noter? A bi pivo?"
"Hehehe, ne dajte se motit. Jaz bom čist lepo počakala, da končate. Ne hvala, ne bom piva. In ne, nisem abstinent, sam dones sem šofer ☺"

V pogovorih niso kej dost drugačni. Spet je na tapeti njihova (nekdanja) skupna strast. En je s srcem pri stvari, zadeva se ga čist konkretno drži, ker je očitno funkcionar v klubu. Srce vpliva premočno in drugi v glavnem odkimavajo in ga prepričujejo, da zunanji pogledi kažejo drugačno sliko, en se strinja z njim, debata je fletna ... Kot bi jih poslušala takrat. Načini so popolnoma enaki, glasovi so popolnoma enaki ... pa vseglih. Oči potujem po obrazih nasproti ... nekateri od njih so tako zelo drugačni, iskrice tiste nore ekipe se ob pogledu nanje kar izgubljajo. Zaprem oči in jih slišim nazaj, pa jih spet odprem ... sem in tja srečanje z očmi ... ene čepijo za podočnjaki, da bi lahko hodil po njih, druge kukajo iz relativno enakega obraza, ki ga obdaja košata šarmantnost svetlobe v barvi Julijcev, tretji ... ja mater no, pa saj si svojo težo podvojil, no ...

Med tihim opazovanjem prileti kot strela z jasnega
"Kva j' zdej M, a u'š kej rekla? Tko tihe te pa nismo navajeni"

Še preden mi je čist jasno, kaj v resnici počnem, mi iz ust prileti
"O boh ste se postaral!"

Tišina. Puščice pogledov šibajo sem in tja kot bi preverjali, če so slišali prav.
"Ja kolk si ti prijazna ☺ sem že mal pozabu"

O mater punca, a ne znaš bit tih? Pa saj ima vsak od njih špegu doma :o
"A ti sploh veš, kolk časa se že nismo vidl? Pa nisem jest vsak dan mlajši"
"Da nauš mislila, tud ti maš narastek za pobarvat, se ga že vidi ☺"

Smeh in krohot.

"Ej, zamudila si pa unga ... kaj bi pa nanj rekla, k je svojo težo po moje potrojil?"
"Ja, pa mi smo vsaj fit, un (en pač) je ves krevlast in tud ni za nobeno rabo"
"Joj, a se spomniš unga (spet enga pač), k je bil tak mačo zmeri ... zadnjič sem ga videl, ga sploh nisem spoznal"
...
"Hihihi, a ti vidiš, kaj si sprožila s svojo pripombo ☺ fajn, vsaj v politiko nismo zajadral tko kot se včasih zgodi, ampak je vseglih nastala čist babja debata."

"Ej M, ni treba, da se spet srečamo šele čez deset let. Dej oglasi se kej, da ne boš spet tko paf, k nas boš vidla."
"Heh, bom probala no." Ti sam misliš, da ne bom zaprepadena. Že naslednjič, ko vas bom videla, bom v vaših telesih spet iskala nekdanje podobe. Tiste, ki jih še vedno budijo vaši glasovi in moji spomini.

Pa saj v resnici so še vedno v glavnem taki, kot so bili. Embalaža je mal out of date, na enih koncih mal znucana in obšlesana, ampak v resnici so isti. V njih je še vedno ista igrivost, držijo se jih še iste finte, le pri lumparijah so mal zadržani ... pa ne vem čist zakaj ☺. Ko zaprem oči, so pred mano še vedno bivša ljubezen, fant z najboljšo zadnjico pod soncem, fant, ki bi moral biti vzor celotnemu moškemu delu osončja ...

Komentarji

  1. čvrsta zadnjica igralca najlepše igre z žogo na svetu (in ne, seveda ni nogomet)

    Let me guess: beach volley! ☺

    (fajn zapis :-))

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Close enough, just plain old fashion volleyball ☺

      Izbriši
  2. O. OK. Odgovor sem dobila med komentarji.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave