O energijskem vikendu, treh prijateljicah in bananah
Že takrat, ko nam je le uspelo sestaviti dolgo pričakovano skupno popoldne, smo ga zacahnale - vikend. Babji vikend. Plezalni vikend. Plezalno babji vikend :)
Načrti - odklop, plezarija, čvekarija, nekaj hrane in nekaj pijače, sweet doing nothing oziroma ne delamo nič takega, kar ni nujno potrebno ... odklop skratka.
Napovedi (nekaterih) drugih - ma dej, scalo bo k't pr' norcih, če ste ve tri zmenjene.
Realnost ... hehe, beri naprej, če te zanima :)
Ena, ki obvlada volan avtomobila bolje kot večino moških in me s svojimi manevri pusti z odprtimi usti vsakokrat, ko jo gledam, pa ena, ki je v zadnjih nekaj tednih ponovno začela nabirati bisere, ki ji končno spet odsevajo v njenih (za nekatere čist preveč) prijaznih očeh in jaz smo jo mahnile proti jugu, soncu in načrtom naproti.
Za las ujet sončni zahod, sprehod ob obali, le sem in tja kakšen ribič ali laufar, šumenje rahlih valov, prerekanje galebov, ljubi mir, vonj po morju in opojne vonjave borovcev ... a je sploh kaj čudnega, da smo se za štiri zidove pospravile šele v trdi temi ... in če s čvekanjem začneš v trdi temi, ga končaš v še trši.
Jutro je postreglo s kislim pogledom v meglo, ki se je kasneje sicer dvignila, vendar je s tem odkrila le pogled na umazano nizko oblačnost, ki je očitno čepela nad celotno Istro.
Ma lej, sej nima veze. Skala je tam v soncu šele po 1h popoldne, ni vrag, da se do takrat tudi oblačnost razkadi ... me bomo pa itak tud takrat enkrat tam.
Vožnja proti Rovinju je minevala med smehom in samoprepričevanjem o tem, da bo tam po 1 uri popoldne sonce. Če bomo tam prej, bomo pa pač počakale na to, da se zbudijo tudi sončni žarki. Očitno so pozno v noč (oziroma jutro) vlekli na ušesa našim smeha (in vina) polnim pogovorom, pa so potem zjutraj prespali budilko.
Če bi bil jesenski Rovinj normalno dostopen po cesti, ki jo poznamo in za katero ne potrebujemo niti zemljevida niti GPS-a, bi bile na parkirišču v parku bistveno prej, tako pa nas je obilazak peljal čist okrog rit' u varžet in moja ura je kazala 12:56, ko smo jo vse otovorjene mahnile proti rtu.
Khm, punci, kje je zdej tisto sonce?
Lej, dejmo mu še 4 minute, sej smo rekle, da bo od 13h naprej sonce, a ne?
:) ja seveda, čez 4 minute je sijalo sonce in pred nami je bilo noro sončno jesensko plezalno popoldne, ki smo ga potegnile do zadnje razpoložljive minute.
Ker smo res vse obveznosti pustile doma, smo imele dovolj časa, da smo si še v plezališču privoščile umirjeno čakanje trenutka, ko velika oranžna krogla čmokne v vodo tam nekje v smeri Škornja ... pol pa na še eno pohajkovanje v iskanju sladoleda, ki ga v tem letnem času ob morju ni tako lahko najti.
V novem jutru so nas bolj kot skale na suhem zamikale skale na mokrem. Pojma nimam, koliko časa smo brodile po vodi, bingljale z nogami, opazovale norčavost kormoranov in uživale idilo morskih zvokov in vonjav.
Ah fajn je blo. Punci, kdaj gremo zdej naslednjič?
A banane? Tiste iz naslova? Hehe, kar se zgodi v Istri, menda tudi ostane v Istri ... vključno z bananami :)
Aja, žvižgat na prste pa vseeno še vedno ne znam :o
Načrti - odklop, plezarija, čvekarija, nekaj hrane in nekaj pijače, sweet doing nothing oziroma ne delamo nič takega, kar ni nujno potrebno ... odklop skratka.
Napovedi (nekaterih) drugih - ma dej, scalo bo k't pr' norcih, če ste ve tri zmenjene.
Realnost ... hehe, beri naprej, če te zanima :)
Ena, ki obvlada volan avtomobila bolje kot večino moških in me s svojimi manevri pusti z odprtimi usti vsakokrat, ko jo gledam, pa ena, ki je v zadnjih nekaj tednih ponovno začela nabirati bisere, ki ji končno spet odsevajo v njenih (za nekatere čist preveč) prijaznih očeh in jaz smo jo mahnile proti jugu, soncu in načrtom naproti.
Za las ujet sončni zahod, sprehod ob obali, le sem in tja kakšen ribič ali laufar, šumenje rahlih valov, prerekanje galebov, ljubi mir, vonj po morju in opojne vonjave borovcev ... a je sploh kaj čudnega, da smo se za štiri zidove pospravile šele v trdi temi ... in če s čvekanjem začneš v trdi temi, ga končaš v še trši.
barve jeseni tudi ob morju navdušujejo do konca |
takrat imaš na voljo ves mogoč mir tudi me tri smo občasno popolnoma utihnile, se prepustile uživanju barv in v norem zvoku morske tišine čakale sončni zahod |
Ma lej, sej nima veze. Skala je tam v soncu šele po 1h popoldne, ni vrag, da se do takrat tudi oblačnost razkadi ... me bomo pa itak tud takrat enkrat tam.
Vožnja proti Rovinju je minevala med smehom in samoprepričevanjem o tem, da bo tam po 1 uri popoldne sonce. Če bomo tam prej, bomo pa pač počakale na to, da se zbudijo tudi sončni žarki. Očitno so pozno v noč (oziroma jutro) vlekli na ušesa našim smeha (in vina) polnim pogovorom, pa so potem zjutraj prespali budilko.
Če bi bil jesenski Rovinj normalno dostopen po cesti, ki jo poznamo in za katero ne potrebujemo niti zemljevida niti GPS-a, bi bile na parkirišču v parku bistveno prej, tako pa nas je obilazak peljal čist okrog rit' u varžet in moja ura je kazala 12:56, ko smo jo vse otovorjene mahnile proti rtu.
Khm, punci, kje je zdej tisto sonce?
Lej, dejmo mu še 4 minute, sej smo rekle, da bo od 13h naprej sonce, a ne?
:) ja seveda, čez 4 minute je sijalo sonce in pred nami je bilo noro sončno jesensko plezalno popoldne, ki smo ga potegnile do zadnje razpoložljive minute.
nočno kopanje :) |
no, pa smo ulovile še tega ... zdaj pa na sladoled :) |
tole je fejst fajn sedlo |
teli trije so pozirali kot naročeni |
odkar sem gledala Nema, galebi v mojih očeh niso več tako zelo idilična bitja ;) |
A banane? Tiste iz naslova? Hehe, kar se zgodi v Istri, menda tudi ostane v Istri ... vključno z bananami :)
Aja, žvižgat na prste pa vseeno še vedno ne znam :o
seveda, jaz pa rožce - tele so me čist očarale ko bi vedeli, kako lepo dišijo in koliko jih je |
Pohvalno in zares lepo, da si vzamete čas za tako dragocene trenutke.
OdgovoriIzbrišiKačja pastirica, enkrat ugotoviš, da to ni le lepo ampak absolutno nujno.
IzbrišiSe strinjam z majcho ... take odklope enostavno rabiš. Ko to ugotoviš, se fejst potrudiš, da jih spraviš v realnost. Seveda za to rabiš taprave prijatelje in taprave domače, da jih brez skrbi prepustiš samim sebi :)
IzbrišiPridejo trenutki v življenju, ko se zaveš nujnosti odklopov, takih za dušo in malo drugačnih.... In si lahko hvaležen prijateljem in družini, da ti jih privoščijo :)
OdgovoriIzbrišiMaxi