Ko jaz potrebujem objem

Se spomnite dni in noči, ki so si sledili brez jasne ločnice takrat, ko so si naši dojenčki vzeli čas za izčrpavanje staršev, ali pa, ko je dete prvič resno zbolelo in nas držalo pokonci neprekinjeno dneve in noči? Ja, seveda vem, da dojenčki in malčki tega ne počnejo nalašč, pa vseeno starši takrat dihamo na škrge, en drugega podpiramo, spodbujamo, izmenično lovimo minutke prepotrebnega spanca, si pred ogledalom lažemo, da podočnjaki niso tako zelo očitni in da smo dovolj močni, da zdržimo do takrat, ko ... ko ti enkrat le steče čez rob, pregoriš in si v fizično precej čudnem stanju v joku priznaš, da ne zmoreš več, se sesuvaš ...
A na koncu vseeno zdržiš in čez veliko let napišeš zgornje besede, ker spomini ostanejo in privrejo na plano ob novem realnem preblisku "če se zdaj ne bom sesula, se še en lep čas ne bom".

Telo reagira na psihične injekcije kaj jaz vem česa, kar po žilah pošilja še en nov začetek dokazovanja fizične prevlade večjih otrok nad mojim mulcem. Šok ob besedah policista, ki mi zelo dobronamerno pove, da so minili časi, ko je bilo smiselno otroke učiti, da se ne smejo pretepati, da ne smejo poškodovati drugih, o tem, kaj je dobro in kaj je slabo. "Gospa čas je, da otroka naučite samoobrambe! Vedeti mora kdaj, kam in kako udarit, če bo treba. Vas ne bo vedno zraven!"

A smo res tako daleč? So današnje vrednote res tako hudo izprijene? Nočem, da moji otroci dobijo predstavo, da je prav, če si bandit, baraba in nasilnež. Še vedno želim, da spoštujejo soljudi, jim pomagajo in nikogar niti v sanjah ne ogrožajo.
Pa zakaj vedno ravno ta otrok? A mu v tistih velikih okroglih očeh piše "daj, izberi mene za svoje izživljanje"?

Trenutno zakajem v moji glavi ni ne konca ne kraja. Mulo vse skupaj presenetljivo dobro prenaša, moje roke pa se tresejo, želodec že od včeraj izvaja prevale, misli zmedeno begajo po glavi in mi onemogočajo normalno funkcioniranje. Pa nimam več kaj. Naredila sem tisto, kar sem si spomladi obljubila - ničesar podobnega ne rešujemo več sami. Nimam ne volje ne energije ne pravice vzgajati tujih otrok, zaščititi pa moram svoje. Ah ...

Komentarji

  1. Biiiiiiiiiiiig huuuuuuuuuuuuuug

    OdgovoriIzbriši
  2. Oooooooooooooooooobjeeeeeeem :)
    Drži se, mulo je očitno bolj žilav, kot si mislimo!

    Maxi

    OdgovoriIzbriši
  3. Oj, ne skoči v luft, ti bom na pse prenesla, samo to mi je prišlo na misel.
    Poglej imam dva psa, Moon je pri nas od dveh mesecev in je vzgojen kot je vzgojen, pred meseci sem pa dobila še Mo-ja to je Moonov brat, ki je bil do sedaj pri drugih lastnikih.
    V štirih letih sobivanja z Moonom nisem nikoli padla v situacijo, ko bi ščitila psa. Napadov psov in ostalih živali ni bilo. Pes je nekomflikten in prijazen.
    V treh mesecih z Mo-jem sem bila štirikrat v situaciji, ko sem branila svojega psa. Prvič sta bila oba moja psa, pa je priletel tuj pes direktno v Mo-ja in se hotel tepsti. Brcnila sem ga stran.
    Drugič sva bila sama- direkten napad na mojega psa.
    Aja pes je neproblematičen, boji se napadov in ne renči in ne napada.
    No tretjič isto- pes priteče- direkt v mojega.
    Četrtič- dvajstet avstralcev, pol spuščenih, pol privezanih. Deset psov je šlo na povodcu pred nama mimo krave, pridem jaz- krava direktno v psa- z glavo ga je nabila.
    In takrat sem začela razmišljat pa kaj je v tem psu da se ga vsi lotevajo.
    Je to premalo samozavesti?
    Premalo odločnosti?
    Strah?
    Ej ne vem kaj, sem pa ugotovila, da nekateri to zaznajo na daleč.
    Žal.

    V glavnem drž se, pa ne zameri moji moji zgodbi na tvojem zidu ;)

    OdgovoriIzbriši
  4. Ja, najbrž je res tako, da nekateri izžarevamo Daj me - najbrž s tisto zelo fino obrazno mimiko, ki je nimamo pod nadzorom, telesno držo, ki tudi ni vedno pod nadzorom, pa še kakšen izrazni mehanizem bi se našel. To ni nujno pomanjkanje samozavesti ali kakšna posebna boječnost (no, vsaj meni ne manjka prvega in mi manjka drugega), velikokrat gre enostavno za odpor proti agresivnosti, sploh pri ljudeh, ki vedo, kako ta vpliva na druge iz lastnih izkušenj.
    No, mi starejši smo imeli srečo, ne da: mene je v celem življenju udarila samo ena sestra od sošolke v osnovni šoli, ne vem več, zakaj, ma kriza je hitro minila. Sama še nikoli nisem nobenga udarila, ker ne maram tovrstne agresivnosti, ma če bi imela občutek, da to spretnost potrebujem, bi se potrudila zanjo, absolutno.
    Veš, zakaj?
    Ker je velikokrat nekomu bolje dati lekcijo, ki ga bo naučila, kaj točno so lahko posledice agresivnosti, in mogoče tudi kdaj odvrnila od nje. Mogoče.
    Vsekakor folk velikokrat neha početi grde stvari, ko jih izkusi na lastni koži.
    In čeprav sem tovrstne agresija povsem nevešča, se je ne bi sramovala, če bi bila sila in bi morala. Bom pa manj fajn, itak s staranjem izgine tudi vsesplošna priljubljenost in neomadeževanost značaja :-)

    (samo moja 2 centa, ti itak najbolje poznaš svojega mulčka)

    OdgovoriIzbriši
  5. Jaz nekako vegetiram skozi tole. Tokrat nisem najmočnejši člen, priznam. JG, tud tko pride. Nekako se držim, pa sprejemam objeme :)
    D - nič ne zamerim, zakaj le. Tud mene je že preblisnilo, da ima očitno en čuden magnet za težave :(
    alcessa - včeraj zvečer smo imeli doma lekcijo o pretepanju, o tem, kako najbolje mahneš drugega in o tem, kako potem postaviš rekord v teku :S naivno sem upala, da teh lekcij ne bodo potrebovali

    OdgovoriIzbriši
  6. M, to ni samo povsem slaba lekcija, res. Stvar ima tudi dobre strani.

    (mulo ima še vedno opcijo, da je tak, kot je in s tem vzpostavi pristne odnose s takimi, ki to cenijo. Pretepanje/grdo govorjenje je opcija za tiste, ki si to zaslužijo. Potem pa gremo naprej. Ljudi, ki počnejo grdobije preprosto zato, ker lahko, ne bo nikoli zmanjkalo, ravno tako se nikoli ne neha potreba po naravnih odnosih, zato sta potrebni obe strani osebnosti. Ta naravna in ta obrambna. Osebno se mi zdi, da mi tista naravna stran, ko se zbližam z ljudmi, ker ne kakam po njih (sori) in oni ne po meni, prinese tako veliko lepega, da je tiste nekaj potrebne protiagresije neprehuda cena zanjo. Absolutno.)

    OdgovoriIzbriši
  7. Ja, saj vem ... imaš prav. Saj mulo se kar znajde in sploh ni sesut, jaz kot mami imam težave :( Po glavi se mi podi vse živo - od tega, da bi kaj povedala staršem teh otrok (pa itak po moje ne bi nič zaleglo, če svoje naloge že tko al tko ne opravljajo najbolje), do negotovosti "kaj bo naslednje na sporedu", kako se bo mulo znašel, pa a se še ne bo nehalo ... Jaz bom že, z malim se bova pa očitno intenzivno učila pretepat :)

    OdgovoriIzbriši
  8. Najprej ti pošiljam en veliko objem.

    Potem pa moja zgodbica, ki v bistvu dokazuje, da niso današnje vrednote kaj dosti drugačne od tistih pred, khm, 30+ leti. Ko sem bila v 3. razredu, sta se dva fanta iz ene nadobudne trojice spravila name. Saj veš, zasledovanje iz šole, pa zafrkavanje na daleč, pa na blizu, pa tako in drugače ... Povedala sem doma in moj oče, ki je pač iz oficirske šole, je rekel, lej, tako pa tako, lahko pustiš, da te zafrkavata in si žrtev, ali pa se postaviš zase. Povedal mi je, kako se postavim, pokazal, kako brcnem, kako udarim in mi prepustil odločitev, ali bom to naredila ali ne. K sreči mi ni bilo treba, sem samo nakazala, da bom, pa se je nehalo.
    V 7. razredu se je na končnem izletu tretji član te nadobudne trojice spravil me žokat. Sem opozorila 1x, 2x, 3x, ampak kaj češ, sem bila znana kot pridna deklica, tako da je nadaljeval, dokler nisem napadla in ko sem klečala na njem, je začel cviliti, da ne bo več in da sem mu strgala majico. Ko sva se pozneje srečevala, sva se vedno normalno pogovarjala in še na obletnici se je spomnil, kako sem ga premagala, ker je bil tečen.
    Moja lekcija - naredi vse, kar se da, da ne boš žrtev. Nekaterim je treba samo pokazati, da nisi, nekateri ne razumejo, dokler jih ne premagaš na drugačen način.

    Naš tamal je tudi inherentno žrtev. Kot bi njegov mali geekovski obrazek sam vabil, naj ga zafrkavajo, da bo lahko jokal. Sem ga vpisala h karateju. V resnisi sem najprej razmišljala o koordinaciji njegovega strašansko nerodnega telesa, ne zato, da bi se znal tepsti. Potem se je izkazalo, da je bilo to dobro tudi zato, ker je imel več možnosti, da se bo znal braniti in se postaviti zase. Dolgo ni kaj dosti pomagalo, da bi to uresničil. Verjetno tudi zato, ker sem rekla, lej, v bistvu je tako, da smeš pokazati, da znaš, da se bodo prestrašili, ko ti bo kdo kaj hotel, ne smeš pa uporabiti prav karateističnega udarca (na sošolcih, če se spravi nadenj kdo, ki je par let starejši, lahko zaradi mene uporabi vse, kar zna), ker lahko komu kaj res narediš, fantje so pa bolj neumni kot kaj drugega. Lahko se izmakneš, lahko poskusiš s klofuto, verjetno pa ne bo treba, če boš pokazal, da resno misliš. Če boš zraven jokal, je enako verjetno, da ne bo pomagalo nič. Šele letos je tako, da se še ni potožil od začetka šolskega leta, da ga kaj dosti zafrkavajo. Pa tudi ni rekel, da je bilo treba karkoli narediti, od takrat, ko so se lani z razredničarko pomenili in eno mamo klicali v šolo. Tko da ... ne vem ... jaz od nikoli nisem imela občutka, da je zelo varno hoditi po tem svetu.

    OdgovoriIzbriši
  9. Ja, tamali se po defaultu hitreje znajdejo kot odrasli, ki morajo vse skupaj procesirati, verjamem. Vedno je bilo tako in najbrž vedno bo, ne da? Kitty lepo opisuje, da je vse skupaj proces (pri katerem se dela korake naprej in nazaj), ki pa je potreben - najbrž bo tudi tebi lažje, ko se bo tamali konkretno začel ukvarjati s tem in iskati rešitve ali podobno.

    Jaz od nikoli nisem imela občutka, da je zelo varno hoditi po tem svetu JA. Ker nikoli ni bilo.


    OdgovoriIzbriši
  10. http://www.cutestpage.com/pictures/Big_Hug.htm

    ...mi je prišepnila ptičica, da so otroci velikokrat močnejši, kot se nam zdijo. ...pa tudi mene kar strese ob teh besedah policaja, ker sva tudi midva absolutno proti nasilju, kakršnemukoli. Tako sva bila vzgojena in tako bova vzgajala. Pa sem jih kar nekajkrat fasala tudi jaz, ker se nisem znala/hotela branit. A nikoli tako, da bi bilo potrebno posredovanje kogarkoli (razen moje starejše sestre). Držite se, prej ali slej bo mimo.

    OdgovoriIzbriši
  11. ... bi blo treba starše namlatit! Verjetn bi takoj kako tožbo napovedal ... če se ve, za koga gre in so priče, bi jaz prosila kakega znanca odvetnika da pošlje lepo staršem napoved tožbe!

    Ja, saj pravim, napaka narave, da ma kr vsak lahko otroke ...

    OdgovoriIzbriši
  12. Mogoče pa bi starejši brat vskočil in malce grdo pogledal? Več najbrž ne bi bilo potrebno, ne da?

    OdgovoriIzbriši
  13. Sem stalno v kontaktu z gospodom v modrem, ki je zadevo prevzel - po večernem pogovoru mi je pojasnil, da se po sedaj odkritem dogajajo precej grde stvari, da naš tud slučajno ni edina žrtev, da zadeve trajajo že dlje časa, nikjer pa do sedaj ni bilo nobenega starša, ki bi zadevo prijavil, da s skupnimi močmi prekinemo vse tole. Stvar se bo očitno vlekla še dolgo ... upam, da ne zaman.

    OdgovoriIzbriši
  14. Tole, M, je pa prav skeri. OK, se tebi zgodi, probaš zlepa, pa potem ukrepaš, če zlepa ne gre. Da se dogaja na več koncih, da se ponavlja, pa da nihče ne ukrepa je pa grozljivo. :(
    Se potem vprašaš, kdo vse je v celi liniji zatajil. Na naši šoli se začne recimo s projektom Povej! Otroci točno vedo in VSI odrasli so usposobljeni za to, da se otrok lahko na kateregakoli odraslega na šoli obrne, če je v kakršnikoli stiski. Policija je vsekakor naslednji korak, tukaj vidim, da starši velikokrat otroke vzgajajo v strahu pred policisti. Pri nas doma se privezujemo v avtu zaradi varnosti, ne zaradi strahu pred policisti. Policija je prijatelj, ne sovražnik in to je treba vbiti v glavo tako mulariji kot odraslim. Ja, saj prekolneš policaja, ko ti napiše kazen, ampak se moraš obenem tudi zavedat, da je to njegovo delo, prekršek je pa v vsakem trenutku zavestna izbira. Tako da bi jaz na tvojem mestu gospoda v modrem malo opozorila na to, pa naj naredijo kakšno akcijo predavanj po šolah tudi v višjih razredih, ne samo da prvčkom kažejo marice s plavimi lučkami. Ali pa naj se prikažejo recimo na novoletni proslavi, ko je veliiiiiko staršev (tudi problematičnih, ki jih ponavadi na kriznih sestankih ni), pa naj odpredavajo par minut vmes.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. A veš, da so to točno te stvari, ki se mi podijo po glavi in mi grenijo zadnje dneve ... tukaj obstaja sistemska napaka, kaj, kje, kdo in na kakšen način je to zamočil, kako odmočiti ... pa ne vem, če mam poleg vsega ostalega sranja dost energije za aktivno sodelovanje v tem. Izmučila me je že pomladna epizoda, ki je bila za nas milo rečeno svinjska in zaradi po naključju slišanih pogovorov predvsem tako noro poniževalna :( vedno bolj se nagibam k temu, da bom le intenzivna podpora gospodom v modrem, zadevo pa naj peljejo izključno oni. In a veš, tako jaz kot tudi modro osebje smo enotnega mnenja, da je bistveno zatajila tudi šola, starši pa sploh ... :(

      Izbriši
  15. M saj se mogoče spomniš naše osnovnošolske zgodbe,ko je cel razred punc molčal sedem let, z učiteljem in socialno delavko na čelu. Konec je bil grd,za punco ki jih je sedem let maltretirala. Samo na šoli pa niso naredili nič. NIČ. Na koncu so prali glavo staršem deklet, češ kaj so si drznile narediti, kako je pa do tega prišlo, pa nihče ni hotel slišat. No razrednik je rekel potem na roditeljskem, da je pa res čudno, da se je 14 deklet (karakterno čisto različnih) vzelo skupaj in so se vse uprle proti eni. S tem da smo imeli izpisane grožnje po računalniku, zabeležene dogodke, pretepe, pluvanje v obraz in še veliko drugega... Samo mi naših nismo naučili sobivanja in razumevanja, da če se nekdo isto piše, kot socialna delavka, pa lahko dela vse zgoraj našteto :(

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ma ja, v bistvu si me ti zdej spomnila na to zgodbo :(
      Lej, vztrajal bom - sem si obljubila spomladi, ker sem imela že tko al tko sama pred sabo slabo vest, da sem sina predolgo puščala, da je tovrstne težave moral reševat sam ... ker sem pač računala na to, da so delavci na šoli bolj zreli in bolj odgovorni. Živci so pa druga pesem ... tudi jaz upam, da zdržijo. V bistvu si trenutno ne morem privoščit, da bi fizično odpovedala. Bom nekako gurala skozi tole.

      Izbriši
  16. Želim ti dobre živce in da vztrajaš :)

    OdgovoriIzbriši
  17. hmmmm ne vem kaj bi rekla. Nisem za tepež, sem pa ZA obrambo. Žal je tako da je naše otroke treba naučiti tudi tega, govorim iz lastnih izkušen. Smo pri tavelikem imeli orng grožnje, celo s pištolo. Takrat sva naredila presek in se odločila, da se morajo otroci znati braniti in udariti nazaj. Učiteljice me je celo opozorila da podpiran nasilje. A daj???? Mojega lahko teptajo, naš se pa branit ne sme. Pa s katerega planeta ste padli????? Je bla tiho. Potem sva pa mi2 začela zaostrovati, naš ata sicer na zelooo diplomatski način, kar je privedlo do realizacije situacije, potrebni so bili meseci in meseci pogovorov in dela in opozarjanj, na koncu tudi inšpekcije. AMpak mir je pa bil.

    OdgovoriIzbriši
  18. Ja, ampak žal smo res tam, kjer je treba včasih tudi nazaj. Pa veš, da sicer ne toleriram obračunavanja. Ampak, ko ti nek otrok tvojega spravi k dohtarju ali celo v bolnico, je konec. Konec umikanja, prošenj, joka. In čas za obrambo. :(

    OdgovoriIzbriši
  19. Uj... Kar na debelo sem pogoltnila, ko sem to prebrala. Po naključju sem se znašla na tvojem blogu, všeč mi je, zato ostanem. Se bom verjetno marsikaj naučila od tebe. Naj ti taki dogodki ne omajajo samozavesti, vlivaj jo tudi svojim otrokom in ostajaj pri svojih vrednotah. Eh, nasveti... Piškavi orehi in to. Držita se, ti in sine. Pozdrav s severa.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Dobrodošla :) in hvala za pohvale.
      Še vedno raje pišem o prijetnih stvareh, vendar so med vsemi sem in tja tudi neprijetne, kaj čem, tako to je.
      Pozdrav v "ravno deželo"!

      Izbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave