Pravijo,

da ima vsak dogodek svoj razlog. Pravijo, da imamo usodo zapisano v zvezdah. Pravijo, da v vsaki stvari leži nekaj dobrega.
Ah, česa vse ljudje ne pravijo ... nekje, nekoč, pred leti sem prebrala, da pravijo tudi, da moraš jesti svoje mačke (ja, tiste iz nosu, da ne bo pomote) - ne spomnim se več natančne razlage, definitivno pa sta bila razlaga in nasvet povezana s homeopatijo.

Koliko od tega, kar pravijo, je res, ne vem ... itak sem taka, da ne verjamem prav veliko, dokler ne preizkusim. Še takrat, ko mi o določenih zadevah razlagajo posamezniki, ki jim zaupam, moram učinke preizkusiti na lastni koži ... jah no, tud kože imamo različne :) kar sem hudičevo boleče občutila pred precej leti na parfumu, ob katerem sem od ugodja kar omedlevala, ko sem ga občudovala na prijateljici ... no, tudi na primeru lastne kože sem omedlevala, le da je bilo takrat od bolečin in obupne srbečice hkrati.
Prav tako pred kar nekaj leti sem svoje podatke za študijske namene poklonila prijatelju od JM, ki se je z vso gorečnostjo lotil študija astrologije. A če verjamem v horoskope? Ja in ne. Tiste na počez, generalno gledane, ki opredeljujejo človeka na splošno, vsekakor priznavam, tistih dnevnih pa, hehehe ... ne, tistih pa ne. Pa ne vem, če sem pripravljena sprejeti razlago, da je vse skupaj zapisano zgolj v zvezdah ... mislim, da gre najbrž bolj kot za zvezde, za način učenja skozi življenje, različne življenjske okoliščine - različni izzivi zgodnjega otroštva nas doletijo v različnih letnih časih, celotno predalčkanje skupaj s sovrstniki v obdobju pred in med šolanjem je omejeno na koledarsko leto, kjer so tisti, rojeni ob začetku leta, vedno večji, močnejši in glasnejši od tistih, rojenih proti koncu koledarskega leta ... pa če potem dodaš še karakter posameznika vezan na sestavljene gene, kmalu dobiš tiste, ki bodo v določeni generaciji izstopali ali se skrili kot sive miške, da ne govorim o celotnih generacijah ... Ampak če se vrnem na študenta astrologije ... Čeprav sem mu podatke poslala skupaj s pogojem, da mi nekoč razloži moje "zvezdno stanje" in čeprav je študiral nadvse navdušeno in vsem razlagal, česa se je naučil in kaj vse drži na primeru določenih posameznikov, se je pogovoru z mano vztrajno izogibal ... Pa jaz ne bi bila jaz, če ga ne bi nekoč čist direktno začopatila. Takrat je prebledel in mi priznal, da se preveč boji, da bi mi razložil, kaj mu je razkrila moja zvezdna karta ... Končno je le izdavil, da je "prebral", da bom nekoč še v mladostnih letih mojega življenja (ja no, takrat sem bila še bistveno mlajša) praktično klinično mrtva, ne ve pa, kako naj bi se to izteklo, zato tega ni želel načenjati ... Z odgovorom sem ga seveda vidno pomirila, ampak kako za vraga bi lahko nekdo popolnoma nepovezan z mano vedel, da se mi je menda ob rojstvu zgodilo točno to?

Ne vem, če ima vsak dogodek svoj razlog, definitivno pa ima vsak svoje posledice, ki niso nujno slabe, tudi če je dogodek sam po sebi slab in obratno. Pravijo tudi, da kar te ne ubije, te ojača. Ne vem, če te ravno ojača, definitivno pa te marsičesa nauči ...  če ne prvič, pa drugič ali tretjič, odvisno od tega, kako močno si naiven, kako slepo zaupljiv, zaletav ... Ne vem niti, če te kakorkoli ojača dogodek, ki te psihično prizadane. Prej menim, da otopi tvoja čustva, postaneš trši, vsaj začasno težje dostopen, z lizanjem čustvenih ran, kjer se prepletajo razočaranje, bes in zaprepadenost, si samo debeliš lupino okrog sebe, ki najmanj v tistem trenutku onemogoča dostop zunanjim. Če si zato kaj močnejši? Ne, mislim da ne ... le bolj zaprt sam vase in na dolgi rok posledično še šibkejši.
Kaj dobrega se bo izcimilo iz dejstva, da se je človek, ki si ga kar nekaj let imel za prijatelja, ki si mu nudil vsako pomoč, ki si jo lahko, kateremu si mulca več kot enkrat z lastnim znanjem pomagal spraviti v naslednji letnik, odločil, da te konkretno ogoljufa? Če pomislim, da sem človeku ponudila, da ga osebno peljem na Triglav, ker tega še ni doživel in si srčno želi ... pa bi bil tudi že zdavnaj gor v tem aranžmaju, če ne bi sam scagal :(
Kaj bo prineslo spoznanje, ki že nekaj časa boleče razgraja po tvojem podstrešju in opozarja, da je človek, ki ti je bil pred leti predstavljen kot resničen ČLOVEK, posameznik, ki so ga vsi hvalili, kovali v oblake in si ga zamišljali kot svojega vzornika, oseba, ki se pred drugimi še danes poskuša predstavljati kot velik človekoljub in ohhhhh, tak ČLOVEK, v resnici pod svojo krinko tip osebe, ki jih sama pri sebi popolnoma zaničujem, je povzročil precej škode že marsikomu in z njim po lastni izbiri ne bi šla niti na kavo ...
Mah, dobro bo vsaj to, da bom oba prej ali slej izbrisala iz svojega življenja. Ne vem, če bo karkoli od obojega ravno najboljše vplivalo na moje zaupanje v ljudi. Definitivno sem skozi vse tole skupaj že sedaj veliko bolj srečna, da so okrog mene tudi taki, ki so RES ljudje in RES prijatelji. Če mi je bilo to zapisano v zvezdah ali ne, tudi ne vem. Zdaj je zapisano v mojih čustvih, v mojih spominih in mojih ranah ... rane se sicer pozdravijo, brazgotine pa ostajajo ... in z opominjanjem varujejo, da ne bi ponovno izvedla iste napake. Tudi to bi v določenem primeru lahko označila za dobro. Vsekakor vsaj trenutno ne eno ne drugo ne vpliva najbolje na moj želodec, tudi sanjala bi raje o čem drugem ... po drugi strani pa upam na to, da mi bo uspelo spremljati, katera palica bo najbolje legla na ti dve riti. Kako že pravijo modri Kitajci? V Umetnosti vojne, če se ne motim ... Če dovolj dolgo sediš ob reki, boš videl trupla svojih sovražnikov pluti mimo ... Ampak pogled na življenje kot vojno res ni zame, jaz sem raje miroljubno bitje, raje imam rože kot strele in jeklo. Naj jima "vojni plavalni tečaj" in palico po meri pripravi kar kdo drug. Ko pospravimo svinjarijo s teh naših povezav, bom tudi povezave zradirala enkrat za vselej. Življenje je preveč lepo, da bi ga svinjala s takimi posamezniki, ko imam na dosegu roke toliko tistih, ki jih z veseljem objamem in jim rečem PRIJATELJ. Hm, mogoče je pa v tem dobro to, da si vse to, kar je pozitivnega, ponovno povem? Kdo bi vedel? To bo najbrž pokazal čas.

Pravijo tudi, da jabolko na dan odžene zdravnika stran. Pejte pojest eno jabolko :)
Včerajšnji obisk sosedov sadjarjev je bil fajn ... v več pogledih :)
Hm, a že jeste jabolko? Zakaj pa še ne? Resno mislim, privoščite si jabolko, zdaj :) 

Komentarji

  1. Včasih se resno sprašujem, ali si določene odstavke napisala ti ali jaz. Vključno s horoskopi, goljufivimi prijatelji, sedenju ob reki, "usojenosti" ...

    Nazadnje sem si rekla, da ima vsak tip človeka soljudi, ki ga imajo po naravi radi, take, ki ga izkoriščajo in une, ki ga odklanjajo. Mi vsi. Že kot mulka sem se morala boriti za pravico, da ohranim svojo osebnost in se ne prilagodim lokalnemu sranju, cena pa je seveda visoka. Najprej plačuješ za to, ker "hočeš biti boljša od drugih" (kar sicer dokazano ni res, ma pustmo stat). Sledijo konkretne posledice: take kot jaz določeni osebki prevarajo in pika. S tem moram živeti. In ker sem zavestno hotela biti taka, kot sem, ne morem potem ogoljufati/prizadeti nekoga drugega, da se mi bo življenjski saldo izenačil :-)
    Za karmo, nebesa, svetniške sije ipd. mi je res vseeno, trmasto ohranjanje lastne osebnosti pa pač ne bo pojenjalo, vsaj dokler je moj mož povsem spokojen ob njej. No, tudi za soljudi mi je čedalje bolj vseeno in sicer točno tako, kot zadevo opisuješ sama: to ni zmagoslavni umik moralne zmagovalke iz črede nevzdržnih, temveč poklapan in tih odhod po sili razmer.
    A pomaranča bo v redu? :-)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hehehe, a si lahko misliš, da se to tudi meni dogaja ... namreč, včasih imam ob kakšni debati, na katero naletim nekoliko kasneje, ko se je že konkretno razvila, občutek, da mi bereš misli :) pol je pa čist brez veze, da dve piševa moje občutke :)
      Sicer pa - gospa Losova, jabuk sem rekla :) a veš, kolk so teli s fotke dobri.

      Izbriši
  2. V življenju pride obdobje, ko dojameš, da so ljudje hinavski, zahrbtni in nevoščljivi ...in še kaj. Vsakič znova pa jim nasedem in vsakič sem tako razočarana in šokirana, da se komaj poberem. Ne naučim se pa tudi nič, če se le da še nasedam. Ugotovila sem da je treba tistih nekaj pravih ljudi, ki jih imam bolj ceniti in imeti rad. Žalostno kako fovšija dela zdraho med ljudmi. So pa to res globoke rane, ki za dolgo zbrišejo nasmeh z obraza.
    Aneja

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Jp, takrat ugotovimo, kako je fajn, da imamo take PRAVE ljudi tudi okrog sebe. Mogoče jim to premalokrat povemo, jih včasih jemljemo kot preveč samoumevne, čeprav so prav ti zaslužni za vrsto smejalnih gub na našem obrazu :)
      Včeraj sva imela z najmlajšim podoben pogovor, ko je prijokal domov, da so se zunaj skregali ... kar naenkrat je imel brata takoooooo zelo rad :)

      Izbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave