V kraljestvu svizcev ... skupaj s čokolado

Mulcem sem že dolgo obljubljala odklop v teh krajih. Na koncu je izpadlo tako, da se je S sem prvič odpravil pred tem že brez naju, mala dva pa sta vseeno prvi stik z Dolino doživela skupaj z nama. Povsem načrtno sva se izognila prazniku - ponavadi je takrat slabo vreme (no, dan kasneje so res divjala konkretna neurja), pa še gneča v višavah je takrat nepopisna - kar so mi potrdile tudi kuharice v koči. Pot sem en lep čas prestavljala tudi zato, ker nisem našla primerne ture s celotno četico. Da bi šli v Dolino kar tako, tja in nazaj, mi pa ne diši ravno ... če si že tam, stopiš tudi na kakšen vrh, a ne. Tokrat smo jo zastavili precej drzno (glede na to, koliko sta stara mlajša dva), pa sem ponovno ugotovila, da me mulci znajo presenetiti na polno.

Budilka je zvonila hudo zgodaj in na planini Blato smo parkirali še krepko pred sončnim vzhodom, kar je s seboj pripeljalo tudi ne-plačevanje parkirnine in dovolj prostora za parkiranje. Jutranji hlad nas je presentljivo hitro ponesel v smeri Planine pri Jezeru, naprej do Dednega polja in prvi sončni žarki so nam začeli povzročati težave šele precej visoko po skoraj 4 urah hoje nekje v zgornji polovici božanske neobljudene poti v dolini za Kopico. Opoldne so bili JM, S in C že na vrhu Kanjavca, midva z B pa sva se čist načrtno ustavila 350 višinskih metrov nižje (malo pod vrhom Hribaric), saj sem ocenila, da bi mi malega v tistem žgočem soncu do vrha čist preveč uničilo, nas pa je čakala še pot po dolini navzdol do koče pri Dvojnem jezeru. Že ob spustu proti Prehodavcem sem bila neskončno zadovoljna sama s sabo, da mi ga je uspelo pregovoriti, saj je imel noge mehke kot mlad teliček. Imava midva pač še en dolg tam gor ... ni prvi, zadnji pa sploh ne ☺

V Dolini se grozljivo kažejo rezultati suše - vodne pipe na bohinjskih planšarijah in izviri so suhi, jezera v Dolini pa nekatera le slutiš, za zgornja dva pa mulcem le poskusiš razložiti, kje sta, takrat ko imata kaj vode.



pogled proti zastavljenemu cilju

pa še pogled z vrha proti Atu - takega nismo ravno vajeni

dokaz s sinove roke ☺ ma ja, zdaj sem ga že nagnala pod tuš

kje so jezerca?
Aja, a veste, koliko časa se hodi do Prehodavcev? B je planincema ob poti tam nekje nad Ledvičko razložil, da 8 let :D

sence so se držale le še podnožij severnih sten, sonce pa je neusmiljeno pripekalo

Dan so nam že od ranega jutra pestrile živali (OK, pustimo krave in muhe) - od svizcev, gamsov, zajcev, žab in veveric do podlasic ... so nam pa v glavnem vse živali ušle še preden smo uspeli izvleči fotos.
Sam tolk, da vam bo jasno ☺ tile svizci imajo čokolado pospravljeno nekje v teh skalah in to iz dveh razlogov - prvi je M, ki poje vso čokolado, kar jo vidi, drugi pa je ta, da se vsa čokolada, kar je M ne poje sproti, na tej vročini stopi, kar je pa zelo težko jesti s prsti ... žlice pa tud ne nosiš s seboj v tele kraje ☺

nad tem pogledom sem vedno navdušena
no, tokrat sem bila malo manj ... ko naletiš na kup brezbrižnežev, ki si dovolijo vse, si neskončno zaželiš, da bi se kje znašel kakšen od inšpektorjev TNP in nekoliko napolnil prazno blagajno ... pa jih na žalost ni bilo
mater so eni ljudje pujsi, pa jih ni nič sram, še glasno se hvalijo naokrog, kako so packali po Ledvički  :(

ko končno lahko gojzarje zamenjaš za natikače in za tisti dan odložiš konkreten nahrbtnik, čist paše ležati v travi, rehidrirati telo, delati nič in le opazovati oblake, ki se podijo nad okoliškimi hribi ... takrat nad Lepo Špičje priplava velikanska riba ☺

če upoštevam 11 ur hoje prvega dne, je bila vrnitev čez Štapce ena taka mala malca ... zato nam je pa ostalo še konkretno veliko časa za skok v Bohinjsko jezero
še zadnji pogled v smeri Doline

 

če je kdo mislil, da bom tokrat zdržala brez rožc, se je zmotil ... en kup sem jih nabrala za spomin - s fotosom ☺