Užitki Korzike 2012_V

Še malo za povrh

To, da sem rahlo obsedena s Korziko, je zdaj najbrž jasno že vsakomur, ki je kadarkoli zašel na tole stran. Čist natančno po moje sploh ne znam povedat, zakaj ... zato, ker je taka, kot pač je. Malo divja, občasno nepredvidljiva, po besedah bivše sošolke obupno podobna Sloveniji (hehehe), sam da ima več morja, malo odbita, pa imaš kljub vsemu civilizacijo še vedno na dosegu uro vožnje z avtomobilom, če se slučajno zgodi karkoli.

Čist taprav in začrtan dopust smo tokrat končali na Bavelli. Zaradi noro vetrovnih razmer v hribovitih delih smo uživancijo skrajšali za en dan in se v bolj ležernem, Korziki primernem tempu prestavili na sever proti Bastii, kjer nas je naslednji dan čakal trajekt v smeri doma.

Tokratni "za povrh" je namenjen Korzičanom oziroma njihovi posebnosti. Mogoče bo kdo, ki se je na svojem korziškem dopustu srečal le z neskončno dolgimi peščenimi plažami na vzhodni s komarjem polni obali (no ja, pa Calvi na preveč turističnem SZ tud paše sem zraven), začudeno gledal, o čem govorim. Ko se iz masovno turističnih krajev spraviš proti bolj zakotnim (kjer avtodomarjem občasno stiska srce - dokler na cesti ne opazijo v kvadrat izrezanih spodnjih delov krošenj dreves ☺), pa so prizori, kot so na spodnjih fotkah, precej pogosti. Vedno do sedaj smo se spraševali, kaj za vraga jih piči takrat, ko se spravijo nad "uboge" prometne znake ... letos pa nam je postalo popolnoma jasno.

Ali kdaj opazujete dogajanja v okolici cerkev v času nedeljskih maš v naši domači okolici? Ko kazalec na uri doseže določeno točko, se parkirišča začnejo polniti. Iz avtomobilov izstopajo lepo oblečeni gospodje in še lepše oblečene gospe z otroki ali brez. Vsi skupaj jo ob pomenljivem kimanju ljudem iz sosednjega avtomobila in ob sproščujočem kramljanju mahajo proti cerkvenim stopnicam, na vrhu katerih stojijo tisti, ki so prvi del druženja že dali skozi. Gruča ljudi se tam na vrhu stopnic pred cerkvenimi vrati praviloma razdeli na možakarje, ki vneto debatirajo, mahajo z rokami in ob vedno glasnejšem tonu spremljajo takrat aktualne vsebine na eni strani, ter lepo oblečene gospe, ki v precej bolj umirjenem ritmu v resnici počnejo nekaj podobnega ... med njimi pa gruča lepo oblečenih (zaenkrat še ne umazanih) otrok prav tako začenja s svojo igro, ki se včasih konča tudi s kakšnim grdim pogledom, ker se hlače med lovljenjem seveda umažejo ... Čez čas se ženski del gruče skupaj z otroki prestavi za debele zidove, moški del gruče pa se razdeli na tiste, ki svojim gospem sledijo za zidove in tiste, ki takoj ugotovijo, da znotraj ni dovolj prostora, je brezveze, da se gnetejo tam noter ... v glavnem je bolje, da počakajo nekje drugje, da bo zadeva pri kraju. Precej tistih iz prvega dela moških se jim sicer kasneje pridruži pri bližnjem oštirju, kjer potem v miru (in v nadaljevanju svoje debate) ob vlaženju grla počakajo na svoje gospe ...
No, na Otoku lepote je zadeva najbrž precej podobna - sklepam, saj v živo nisem spremljala dogodkov - zvočni efekti pa so bili taki, da se mi je v glavi napletla taka predstava. Vse tja do odhoda do bližnjega oštirja je po moje skoraj identično. Tudi zaključek pri bližnjem oštirju je popolnoma enak oziroma po moji oceni še precej daljši, kot pri nas. Med tema dvema mejnikoma pa očitno določeni možakarji iz prtljažnikov potegnejo še vsak svojo kovinsko lepotico in izpeljejo vajo iz streljanja v (stoječo) tarčo - vsako nedeljo zjutraj, pa ob praznikih tud - slišano na lastna ušesa ☺

"šport" domačinov rezerviran za nedelje in praznike ☺

Komentarji

Priljubljene objave