Užitki Korzike 2012_II

Ja, vem, od prejšnje objave je preteklo že kar nekaj časa. Splet dogodkov jo je zakuhal tako ... pa zato objava ne bo nič kaj drugačna ... vtisi in odtisi tega dopusta me bodo intenzivno polnili z energijo vsaj do prvega snega, če ne še dlje, tako da ničesar pomembnega ne bom izpustila ne glede na čas objave.

Corte oziroma dolina Restonice

Naslednji pravi* postanek je sledil v najvišjem kampu v dolini Restonice nad Cortami. Kamp v divjini stisnjen med pobočje hriba na eni in še vedno kristalno čisto Restonico na drugi strani, kamp, ki ima na minimalnem (in čist brezveznem) delu omogočeno celo elektriko ... preostali del kampa je pa natur, brez elektrike, brez (obupne) animacije za turiste ... s fajn vzdrževanim sanitarnim blokom in vodno napeljavo nad makadamsko cesto skozi kamp, ki (predvidevam tko na uč - ker na dopustu vedno pozabim na čas) vsako uro "dežuje" in navlaži prašno cesto.
Mi se seveda počimo v najbolj odročen del kampa, tik ob reko, ki nam hkrati služu tudi kot zasilen hladilnik. V naslednjih dnevih ugotovimo, da smo se v tisti konec zbasali sami plezalci, ki smo se preko dneva srečevali v plezališčih, zvečer in zjutraj pa na poteh do sanitarij in trgovine.
Takoj v startu smo postavili svojo haciendo in se odpravili v sektor najbližji campu. Start plezarije je bil vsaj v mojih očeh bolj klavrne sorte. Obema z JM se nama je poznal konkreten premor zaradi selitve in dela na hiši. Tudi mulci so jamrali, da jim ne gre tako, kot so pričakovali ... Za začetek smo sicer okupirali smer, ki je bila vsaj za moj okus bljak od bljak-a in niti ob koncu korziškega potepa se je ne bi še enkrat lotila, za začetek je bila pa sploh obupna in je vsaj meni zradirala nekaj nasmeha z obraza. Resnično dolgo vztrajanje v sektorju (zadnjo smerco smo lahko videli samo štrik, in na koncu njega slutili S) nas je pripeljalo do tega, da smo si večerjo kuhali s čelkami na glavah, pa pojedli smo jo tudi tako ...
Štirje dnevi v Restonici so minili ob vedno boljši (uspešni) plezarij, čofotanju v reki, enem nepopolnem hribovskem podvigu na 2000m (hitro se zbirajoči oblaki so nam preprečili podaljšanje poti še za kakšno uro) in kulinaričnih užitkih lokalnih dobrot. Z božanskimi sestavinami seveda ni težko skuhati božanskih jedi ... da o vinu in pivu sploh ne izgubljam besed.

naša hacienda takoj ob reki, skale seveda blizu za gledat in za božat ☺

dva v steni in dva pod njo ... peti seveda fotka

v resnici je ura že pol devetih zvečer in ko se je spuščal dol, smo uspeli spremljati samo še štrik

hribovski potep po ledeniških jezerih nad dolino Restonice, ki bi bil še malenkost daljši, če nam ga ne bi zakuhalo vreme, ki je kasneje spustilo nekaj mokrote tudi na nas
oni dan, ko smo odhajali naprej, se je v teh koncih začelo tekmovanje v gorskiem teku

seveda nisem mogla čist hladnokrvno mimo rožc

tolmuni in brzice, kjer smo se namakali
skale so fajn vroče in so prav prišle mulcem, da so se na njih pogreli - res je reka relativno topla (če jo primerjam z našimi gorskimi lepoticami), pa se ustnice vseeno obarvajo nakoliko drugače, če v njenih tolmunih vztrajaš tako dolgo kot naši mulci
po dolini frfotajo metuljčki, ki se brez strahu usedejo tudi na kakšen trebuh ☺

kozarec Pietre - lokalnega noro dobrega piva
Ja in? bo kdo pomislil. Pa saj nisi bila prvič na Korziki in tudi o tem pivu si že pisala ... Ja, pisala že pisala, nalepke na njem pa nikoli nisem natančno prebrala in ob nastanku tele fotke sem bila popolnoma šokirana - prvič ever je namreč čist zares pristalo v možganih, da je nekaj tako dobrega narejeno iz kostanja. Ja, prav ste prebrali, v tem pivu je kostanjeva moka. V prvem trenutku sem se sicer konkretno skremžila, potem pa sem kozarec (tako kot tudi vse naslednje) spila s čist običajnim užitkom. 

* med Centurijem in Cortami smo imeli sicer še eno hitro vajo iz postavljanja in pospravljanja šotorov, ker smo "tondi" peljali pokazat lokalnim mojstrom. Mah, dečko se je nekaj upiral in jamral, pa so mojstri namazali rane in je bil naprej priden.