Še mal o plezariji

Da ne bom pisala samo o Korziki ... Tudi po vrnitvi domov plezalke ne stojijo v kotu ... kljub vmesnem prisilnem enotedenskem počitku sem se kar nekaj naplezala.
V Dovžanki sem v rahlem previsu dokazala, da sem res mati svojih otrok in si trapasto odkrušila zob :O zgornjo enko, seveda.
Trenta je tolk fletno plezališče s težavnostmi za vse, da se tja ziher še vrnemo.
Dolge njive so sicer daleč, ampak imam tam zacahnane dolgove, ker sem šla zraven samo zihrat.
Logarska nas je čist presenetila, ker je iz stene po nočnem deževju dobesedno lilo.
Igla mi ni všeč - krušljiva, zlizana, zoprno dostopna.
Burjakove peči so pa sploh MEGA. Čeprav so postavljene RES daleč od nas, jih imamo ponovno na to-climb listi.

v Trenti sva se z mojo avtomobilsko ovčko počutili kot doma - obkroženi s skalami in žlahtnicami (v mislih imam samo ovce, osel ne sodi zraven ☺)