Kot listek v viharju

ali pa ne no, kot list v vetru ... se počutim. Pa narava nima kej dosti s tem. Narava sama me pravzaprav že en lep čas ne preseneča več. S svojo pojavnostjo me fejst pogosto osupni in spravi ob besede, vendar točno to od nje tudi pričakujem.

Ljudje pa ... ah, ljudje so kot začimbe. Čeprav se neskočno rada pasem po dišečih sredozemskih grmičkih, sem in tja zapaše tudi kaj močnejšega oziroma ostrejšega, v vsakem primeru pa je prava količina vsake od njih skrivnost pravega okusa, premalo določenega lahko popolnoma "opere" pravo sliko,  preveč pa seveda spet uniči vse ostalo, kar je lepega in dobrega v osnovi ...

A če jamram? Ne, tole ni jamranje. Prišla sem do trenutka, ko sem prepolna vtisov o ljudeh in jih moram spraviti na plano - vtise namreč. Lonec je prepoln in prekipeva, misli se lovijo in teptajo med seboj, zmešnjava v glavi je prehuda.

Za sabo imam novo epizodo Korzike (o tem več kdaj drugič), ki me nikoli ne pusti ravnodušne, poln lonec novih izkušenj z njihovimi ljudmi, ki so mi (kljub ali pa prav zaradi njihove hillbilly varinate) vedno bolj všeč. Preprostost odmaknjenosti in enostavna predanost hm ... lenobi? skupaj s tvojo pripravljenostjo, da jih pač upoštevaš take kot so, na koncu izpade tako zelo toplo človeška, da se počutiš kot z Marsa, ko ponovno kapneš nazaj v civilizacijo ... še vedno pri njih samih.

In na drugi strani doma potem odkrivaš, da ti nekaj besed pravega človeka neskočno pogreje dušo, enostaven sms prijatelja ti sezida cmok v grlo in nekaj trenutkov upaš, da ti ne bo treba z nikomer govorit, ker se ti bo sigurno glas tresel do onemoglosti.

Pa potem spet tko iz lufta, ko mulo izvede kapitalno neumnost in nemočen obstaneš sam s svojim obupom, od vseh strani skoraj v hipu prikapljajo ljudje, ki te v resnici (še) ne poznajo - vsi z enim sami namenom - POMAGATI. Šele potem, ko je najhuje mimo, ko solze obupa odtečejo in tečejo samo še solze hvaležnosti, da je vse ok, in se glavobol ne more prav zares odločiti, ali te bo dotolkel do konca ali bo popustil, razmišljaš o tem, kako so se stvari odvile in da ne premoreš tako velikega HVALA, kot bi jim ga v resnici rad dal.

Vihar misli me ob tem odnese v smer, kje so prav tako ljudje, za katere je preprosta beseda za tvoj občutek premajhna. Pa kljub temu nočejo več. Vedno so tam nekje zate, zate se bojo potrudili tako kot zase ... da si občasno v dilemi, al je prav, da se spet obračaš nanje ... pa vem, da jim ne bi bilo prav, če ne bi sprejela ponujene roke ... saj v resnici jo želim sprejeti ... upam le, da bo moja roka v zameno njim kdaj tako zelo koristna.

V viharju vseh možnih vtisov je potem še toliko težje ostati miren, ko na drugi strani izveš le nekaj podrobnosti podlosti, ki je iz dragega prijatelja vidno posrkala energijo, v vedno topel in nasmejan obraz vklesala utrujene brazde nemoči in razočaranja. Upam, da zdrži, da se ne zlomi ... in ne pozabi, da nikomur ni treba biti sam ...

Občasno se mi zdi, da ozračje ne vtinči le oblakov, da veter skupaj z njimi v vrtincu čustev premetava tudi ljudi.

Komentarji

  1. Lajf je naporen, a?

    Ampak je boljši od alternative.

    OdgovoriIzbriši
  2. Pod zadnji stavek tvojega pisanja se podpišem tudi sama ... lepo te je spet brati ...

    Vse dobro ...

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. A veš, tudi tebe je lepo brati. Objeeeeeeeem.

      Izbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave