Nadaljevanje zgodbe,

o kateri sem pisala pred dobrim mesecem, se odvija skoraj po filmsko, kot sva danes zjutraj družno ugotovili s kolegico v službi.
Polna navdušenja moram pohvaliti šolsko psihologinjo, ki mi je dokazala, da včasih na določenih mestih sedijo tudi pravi ljudje in ne le, da tam sedijo, fajn so in fajn opravljajo svoje delo. Ženski se moram nekoč v živo zahvaliti za ves vložen trud, predvsem pa za to, da je prisluhnila klicu na pomoč.

Vmes sem doživela tudi kakšen ledeno mrzel tuš, ki me v tej peklenski vročini ni prav nič ohladil, pač pa mi je zavrel kri.
Predstavljajte si, da se na predstavi ob koncu šolskega leta takoj za tabo posedeta dva - tisti, ki je v tvojih očeh glavni krivec za nastalo situacijo in tisti, ki ti je obljubljal vse, da bo pomagal, da bo tvoj otrok spet srečen v šoli. Najprej ugotoviš, da sta prijatelja ... in ker te ne en ne drugi ne poznata drugače kot "eno mamo" na drugi strani telefona, seveda lahko slišiš njun pogovor na tvojo temo, v katerem dojameš, da v resnici zadeva izpade "ma dej, to je zdej ena moda, odkar je POP objavil un prispevek zadnjič". Saj ne vem, zaradi česa so mi bolj lile solze - od besa, obupa ali razočaranja.
Ne, seveda nisem bila tiho. Ob koncu predstave sem vstala, se predstavila kdo sem in povedala, da sem seveda slišala celoten pogovor ...

Danes diham z olajšanjem, sine je odkrito srečen z razvojem dogodkov, jaz pa se učim zaupanja v ljudi, ki jih v resnici (še) ne poznam, pa so se pokazali v pravi luči in obljubili, da bodo RES pomagali - ne le trenutno, dolgoročno. Upam, da ne upam zaman. Nič, učim se zaupanja v nekih drugačnih razsežnostih.

Komentarji

  1. Uf, to je pa bila scena, ob kateri bi bilo zanimivo bit ena muhca...
    Ej, vesela sem, da se je zrihtalo oziroma da so vsaj obeti zelo dobri.

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala, da me za dobro jutro nasmeješ. Rada bi videla tisti dva (ali dve) za teboj. :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Me veseli, da jima nisi ostala dolžna!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave