Mozaik

Pred precej časa (bolj v začetkih tega bloga) sem na neko grrrr objavo dobila sporočilo od prijateljice »Si OK?« Sledil je moj odgovor v stilu »Ej, dokler pišem, sem čist OK. Ko bom enkrat utihnila, te lahko začne skrbet zame«

Lahko si mislite, kako izgledajo sporočila danes … ja podobno, a ne J

Jaz sem čist OK J A bolj podrobno bi? Hja, v tem času se je zgodilo toooooooooliko stvari, da se vseh najbrž niti ne spomnim.

Definitivno toplo odsevajo srečanja s prijatelji – kratka, a sladka.

Imam hudo pomanjkanje plezarije (komaj čakam dopust, kjer me bojo fantje težko spravili iz skale), laufa in bicikla.

Toča je tolkla tudi po Loverju. Je bilo pa tisto obdobje norih mavric. Za konkreten foto shooting nimam nobenega pravega časa, zato so vse fotke s telefona.

uro po vremenskem razgrajanju je bilo ledu ob in na avtu še vedno veliko

En mulo je zaključil osnovno šolo, doživel svoj dan valete in se vpisal na gimnazijo.
Drugi je sijal kot sonce, ko je brez napake opravil kolesarski izpit.

Tretji, ah, prehitro beži tole mimo. Komaj vem, kaj se dogaja z njimi. Šole bo (na srečo) kmalu konec, norišnice s selitvijo tudi, pa se jim bom potem malo bolj posvetila.

Zgodbo z nasiljem v razredu srednjega sina sem odpeljala do ravnatelja … pojma nimam, kaj se bo izcimilo iz tega.

Hiša je doživela naše prvo kosilo. JM je odprl posebno steklenico J ah ne, spali pa še nismo tam … načrtujemo za petek, za konec šole.

kakor je fotka zanič, tako zelo je bilo vino dobro ☺
res je bila posebna priložnost

Deževje je preprečilo oziroma delno zaustavilo zunanja dela, posledično imamo okrog hiše grozljivo gradbišče.

Pomoč prijateljev, dobra beseda ali dve pri pravih ljudeh dela čudeže.

Trenutno imam štalo v obeh domovanjih – trenutnem in bodočem.

Utrujenost občasno terja svoj davek … pa sem jo do sedaj še vedno dobro odnesla, za en čas pa ostanejo podplutbe in odrgnine.