Podstrešje ene mame

Kot da ne bi bilo že vsega ostalega sranja dovolj, se ponovno bliža konec  šolskega leta. Kot da ne bi čudnih novic srkala čist na vsakem koraku, ga nosi tudi letos. Pa kaj hudiča naj naredim s tem pokovcem, da bo kakšen zaključek šolskega leta mogoče kdaj malo manj stresen? Ne prime se ga razumen pogovor, ne primejo obljube, ne primejo kazni, ne prime nič … s tistimi svojimi ogromnimi temnimi očmi me izpod blond frizure gleda kot teliček in v trenutku viharja skesano kima na vse, kar mu trobim. Zakaj se vedno začne maja? Zakaj vedno v tem času postane totalen jebiveter in se mu gladko žvižga za vse, čeprav mu je kristalno jasno, kaj bo sledilo? Zakaj kar naprej obljublja vse po spisku, ko pridemo do realnosti, pa vedno izpade kot tipičen moški iz vicev za ženske? Zakaj za vraga? Je res tak jebiveter? Je to mogoče obramba pred čim? Pred naraščajočim stresom? Pred mano, ki mu težim in vztrajam na njegovi vestnosti? Se proti koncu leta tako zelo navzame navad petih banditskih sošolcev, ki so letos prešli že v novo fazo – fizično nasilje? Ma ja, za povrh pa še teh pet smrkavcev. Za kolovodjo kot zaslomba stojijo starši, ne pridejo v šolo, da bi se starši med seboj lahko pomenili, ko sem jih poklicala domov in prosila, da se pogovorijo s sinom, mi je zagrozil s tožbo za obrekovanje, učiteljica cmevka v razredu in nas sprašuje starše maltretiranih otrok, kaj naj naredi. Seveda na koncu izbere najslabšo opcijo – ne naredi nič. In kaj naj v vsem skupaj storim sama? Naj pokovcu (madona, pa tko sem besna nanj) stojim ob strani in odteram to nasilniško zgodbo do višjih nivojev, da bo vsaj kdo poskušal kaj narediti, naj mu svetujem, naj zdrži še ta dober mesec, potem pa v centralni šoli poskusim urediti, da bo v naslednjih letih čim bolj oddaljen od problematičnih mulcev? Mah, sej ne vem več. Če bi se dalo, bi šla za mesec in pol spat in bi se zbudila potem, ko bo vsaj to šolsko leto mimo.

Komentarji

  1. Prvi del je "normalen". Nisem ti nič fouš, ker ni fajn, ni pa nič takega, se mi zdi. Ja, tajming je zoprn, takole pred koncem šole, imamo pa vsi slabša obdobja, tukaj ni kaj. In lulčka ma tud, tako da del vicev o moških gotovo paše zraven ;)
    Drugi del je pa bolj zaskrbljujoč. Pa ne, ker se dogaja ampak zato, ker se nič ne zgodi, da se reši, če se že preprečiti ni dalo. O starših ne bom niti izgubljala besed, kaj si mislim itak veš. Šola je pa pravi naslov, da to porihta, tako ali drugače. In če učiteljica ne more ali ne zna, je tukaj svetovalna služba, ravnatelj, če ne gre drugače pa zunanje inštitucije. Pa če starši še tako z odvetniki opletajo. Počakat na novo šolsko leto je sicer možnost, vendar vprašanje, če je dokončna rešitev - če prav razumem se vsi "selijo" in če samo niso več sošolci je morda zate nekaj lažje, še vedno so pa tu hodniki, skupna srečanja itd., kjer se zoprnije nadaljujejo, če se jih ne zatre v kali. Edino to lahko poskušaš ugotoviti, kje bo na strani šole več "posluha" ali pripravljenosti ali odločnosti karkoli urediti - tu ali tam. Treba pa je. Nič ti ne privoščim še zezanja s tem, če imaš pa le malo energije in volje pa kar pogumno! Jaz zate navijam ;)

    OdgovoriIzbriši
  2. Prvi del še kako znan ;) Na žalost pa tudi drugi. Glede staršev, ki ne želijo poslušat ali pa učiteljice, ki ničesar ne naredi razen GLUP.
    Očitno je na nas, da ukrenemo.
    Želim ti, da rešiš v dobro svoje družine.

    OdgovoriIzbriši
  3. Hm, si že poskusila z "lej, to je tvoja odgovornost. Samo tako, če zadev ne zaključiš po dogovoru (pač, karkoli je minimum, ki ga zahtevaš), potem poleti (konkretna kazen)". In od tu dalje "zaspiš do nadaljnjega, do uveljavljanja posledic glede na rezultat. Ja, zna bit hudo, mogoče pa učinkuje?! (ne vem pa, kateri razred to je ...)

    Glede drugega - jaz bi pa vztrajala na sklicu staršev. Če pa res ni odziva, pa svetovalna + ravnatelj. Če ni odziva, pa klic v medije, kar je bedno a (glej ga vraga) učinkuje (tudi včasih kot grožnja).

    SREČNO!
    (pametujem, me še vse to čaka)

    OdgovoriIzbriši
  4. vsem trem: hvala za dobre želje ☺ itak ne ena ne druga stvar nista novi, samo sama sem morala spravit nekam ven - na papir, na ekran, da se lahko posvetim drugim stvarem. Dokler ostane izključno v glavi, povzroča znotraj nje viharje, ki preprečujejo, da bi se lahko posvetila drugim nujno potrebnim zadevam. Seveda nisem tip človeka, ki bi šel spat in se delal, da ni nič, ampak v trenutni situaciji vsega, kar imam za vratom, bi mi taka (ne)rešitev prišla čist prav, če bi bila možna.

    @Pika: a veš, vse, kar si napisala, smo dali že davno skozi oziroma se ponavlja kar naprej, dan za dnem, leto za letom. Tale mulo je letos mogoče 10x gledal TV (ostalo je zamočil z raznimi neumnostmi in lažmi). Kljub temu, da točno ve, kaj ga bo v kakšnem primeru doletelo, neumnosti še vedno počne. Pa mu je tud kristalno jasno, da obljube vedno držim - pozitivne in negativne. Pa je vseeno leto za letom podobna situacija (trenutno je v 5. razredu). Kar se nasilja tiče - roditeljski sestanek je mimo :( in tistih staršev, ki smo jih željno čakali, seveda njihov otrok v šoli ne zanima :( zato sem jih tudi poklicala domov ...
    Over all - obljubim, da ne bom vrgla puške v koruzo ☺

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Madonca ... me je kr mal strah. Pol je pa vse sam vprašanje "kdo je bolj vztrajen" :) Drži se in naj čim prej mine njegova vztrajnost :))))

      Izbriši
  5. M, a ti slučajno pri nas skozi okno špegaš in naše štorije pišeš? Naš istoletnik je - isti. Se ga ne prime nič od nič. Ne zlepa ne zgrda. Pa hudiča, kdaj bodo pogruntal, da SE NE SPLAČA? Šola je pri nas OK (naloge, ocene), hvalabogu, ampak ostalo... Ajmeee...
    Glede roditeljskih: vedno in povsod očitno manjkajo tisti, ki bi najbolj morali biti prisotni... Jaz vsakič sproti tuhtam, ali naj sploh grem, ker gledam istih par obrazov, pa itak ne moremo med sabo nič poštimat.
    Držim pesti, da zrihtate čimprej in čimboljše.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. To z roditeljskimi - se že v vrtcu začne. Mi smo rekl, da bomo zdej kr na kavo raj začel hodit, ker itak nimamo med seboj težav :)))

      Izbriši
  6. Joj kaj vse me še čaka! Jaz tud tole ponižno berem in sam kimam. Predvsem tisti del o kaznih.
    Včeraj sem eni Lumpi prijavla, zakaj smo se sploh selili, saj ona sobe ne rabi en mali kot, pa je opremljena za cel dan!
    Pri nas more v kot kadar preveč duhoviči- odgovarja , nadleguje sestro, fizično obračunava,.... da razmisli in se opraviči ... Pa se je zgodil da je cel popoldne od trme stala, ker se ni hotla opravičit!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Joj Tina, o trmarjenju v kotu bi lahko marsikaj povedala. Oba mlajša brata sta doživela, da sta raje v kotu zaspala, kot da bi prenehala s trmarjenjem :S nekje v arhivih se celo skriva kakšna fotka na to temo.

      Izbriši
  7. Ne vem kaj naj rečem, imamo iste težave ( peti razred, fant, 10 let) ...ampak kazen zaleže, samo mora biti težka, pri nas je tako: ob petkih je inventura za šolske obveznosti ( ali so bile narejene vse d.n. urejeni zvezki in podobno) ker je bilo največkrat kaj narobe je moral spat ob 20.00 ( med vikendom običajno dovolim malo ponočevanja) kar je spremljalo loputanje vrat, jezikanje, tresenje hiše-ker so postale njegove noge uničevalno orodje- jok in jok
    odpadele so interesne dejavnost, dva družinska izleta je preživel pri stari mami, kup popoldnevov je od doma gledel kako se drugi igrajo, začel je izdatno pomagati pri gospodinjskih opravilih.... za vsako dobro delo sem in ga še vedno vsaj malo nagradim ampak MALO. Stalno ga moram imeti na kratko,kar me stane ogromno energije imam namreč še dva mlajša falota. Če samo malo zaspim in popustim je takoj vse po starem.......... Je pa bolje in vsak dan se poskusim malo pogovarjati ne preveč na trdo, ampak toliko, da ga spomnim ....Pa zvečer malo posedim pri njem , takrat izvem marsikaj.
    Kar se tiče nasilja- uporabite VSE moči, da zaščitite svojega otroka.
    Lep pozdrav Aneja

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Aneja, hvala tudi za tvojo skrb, vendar te moram razočarati, da pri tem otroku stvari ob koncu šolskega leta pač ne primejo - do sedaj še niso, no. Vse zgornje je pri nas praktično dnevna rutina, doma morajo vsi trije pomagati čisto vsak dan, spat praviloma hodi ob 20.30 (vedno), o ne-odhodu na dvorišče in o ne-udeleževanju njemu ljubih aktivnosti bi lahko spisal roman, loputanja in drugačnega uničevanja pa na srečo raje ne poskuša izvajati - nalašč pokvarjene stvari pri nas morajo nadomestiti iz lastnih sredstev. Včasih me je že prav zares strah, ker ne vem, kaj vse bo ušpičil in kako odreagirati - po eni strani dela neumnost za neumnostjo, po drugi strani pa vseeno ne želim, da bi se zaradi gore kazni, ki jih "služi" dan za dnem zlomil :( V njegovem primeru žal ne znam biti pametna.
      Vsi trije bratje so si hudo različni in kar prime pri enem, ni rečeno, da bo pri drugih dveh tudi, no, vsaj pri tem sinu v tem letnem obdobju ne prime praktično ničesar :S. Mah, saj bo kmalu konec tega šolskega leta, pa bomo spet lažje zadihali.

      Izbriši
  8. uf, uf, uf kako znana tema ....... S tem zadnjim delom ki si ga napisala "Vsi trije bratje so si hudo različni in kar prime pri enem, ni rečeno, da bo pri drugih dveh tudi" kot da bi za svoje brala. Amapk do sedaj nam je še vse uspevalo, sicer s trdo roko, pa včasih kako klofuto(ja žal se kar zgražajte, ampak si jo zaslužijo ko ni druge, je ta prijem še najbolj učinkovit, ker je tako malokrat, da so v šoku). Da jih je treba imeti pa na "špagci" od jutra do večera pa raje nebi, 24 ur na dan na očeh :-( žal. Starejša dva sta zdaj že iz tahudega, samo zdaj smo štirje, ki malega držimo na vajetih :-)
    AMpak M v končni fazi so to obdobje vsi dali skozi, že leta in leta se dogaja puberteta, eni v hujši drugi v lažji obliki. Tudi ti boš zmogla, vem pa da zaradi tega osebno trpiš ti, cela družina in otrok. Saj bo. Ni zastonj rek "mali otroci mali problemi, veliki ....." Bomo zmogli???? Bomo ja!!!!!!!! Jaz tud pišem dokotorat iz starševstva, pa ga ne bom dokončala :-)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave