Ma a je res že mimo?

Ko se ti vikend čist zares začne že v četrtek popoldne, bi moral biti dovolj dolg, da v nedeljo zvečer ne jamraš, a ne :o pa se mi zdi, da je vseeno švignil mimo s svetlobno hitrostjo (nič novega, a ne?).

Običajnost četrtkovega večera se je spremenila v hipu, ko so že nekaj dni prej padle besede "gremo v četrtek popoldne v skalo". Privlačnost načrtovanega povzroči, da kljub čudnim oblakom v hipu odvržem službene zadeve preteklega tedna, še hitreje zamenjam službena oblačila z mehko raztegljivimi, naberem nekaj toplejšega za potem, ko se bo sicer skrito sonce potopilo za hribe, napolnim nekaj plastenk vode, skupaj naložimo vedno pripravljeni škatli s plezalno opremo v Loverja in prestavimo gumb razpoloženja na "UŽIVAJ". Ko je po skoraj štirih urah uživancije dan začel ugašati, smo bili še kar pod steno in zadnjo železnino smo pobirali, ko nam je bilo že kristalno jasno, da bomo pot do avtomobilov bolj kot ne slutili. Hehe, pa bi še kar ostali. No ja, saj smo ob umetni svetlobi in dobri družbi podaljšali ob rumeni tekoči dozi B vitamina ☺

cheating stick
slikca je izposojena tukaj

Po krasni vikend uverturi je petek izhlapeval v napornem tempu od nadzorovanega popravljanja kolena, skoraj neverjetnega nakupa kuhinje (in gore ostalega za hišico) na senčni strani Alp (IKEA je še vedno špica) med ugotavljanjem, da sem mogoče res malo coprnice, hitrega srečanja z M&T (hehe, zdej je čist taprav cheating stick že med plezalno opremo - hvala za super darilo, ga bo treba čim prej preizkusit) in zaključka dneva tokrat na umetni steni med umetnimi kamni z (jasno spet super) družbo ... debata o zelenem laku za nohte me še vedno spravlja v krohot.


Sobota nas je ponesla v različne konce in medtem, ko je C noro užival med Ruthinimi rožcami (Ruth, hvala še enkrat ☺), midva pa željno srkala njeno znanje in z njenimi nasveti navdušeno sestavljala bodoče okolje hiše, je najmlajši lump (s pomočjo babi in deda) blestel v zaključnih trenutkih njegove letošnje fuzbalerske zgodbe. Ko smo se čist po naključju doma sestavili vsi hkrati, mi ni čist jasno, iz katerega so besede in navdušenje bolj vreli na plano. C in B sta govorila en čez drugega in starejši brat ju je komaj kaj razumel. Meni pa se je smejalo do ušes. Če vključim podnapise, da bo vsaj razumljivo ... C sanja o rožcah in vrtnarjenju bolj kot vse na svetu in nekega dne sem prosila Ruth, če bi si C lahko od blizu ogledal, kako poteka delo v njenih rastlinjakih, kar je noro prijazno tudi naredila in mu olepšala že tako lepo soboto. B pa je v svoji fuzbalerski zgodbi že celo leto čakal, da bo na tekmah padel tudi kakšen njegov gol ... pa zadeva z izrazitim zadrževanjem v obrambni polovici igrišča seveda ni izvedljiva. Ko sem mu to pred kakšnima dvema tednoma omenila, je bil seveda užaljen ... pa je očitno vseeno zaleglo, saj je tokrat priskrbel zmagoviti gol za svojo ekipo in jim s tem prislužil tretje skupno mesto v ligi. Hehe, pa je bilo le prav, da je šel kljub mojemu popolnemu pomanjkanju interesa za ta šport jeseni v žogobrcne vode. Popoldne je B tako skupaj z bratoma in sosedom že preizkušal novo žogo, ki jo je dobil od organizatorjev lige, midva z JM pa sva dan zaključila v neverjetno prijetnem (sicer uradnem in zapovedanem) druženju "hribovskih obsedencev" ☺v Tržiču.

Ma še preden sem se dvakrat obrnila, je bilo nedeljsko jutro prižgano in z neba so namesto težko pričakovanega in obljubljanega dežja leteli beli kosmiči. Takoj po zajtrku smo se družinsko prestavili v hišico in se vsak po svoje lotili gore dela, ki nam ga narekuje tempo najavljenih mojstrov, ki bodo v naslednjih dnevih in tednih en za drugim počasi zaključevali svoj del opravil. Čist nepričakovano je B v popolni neumnosti zapravil večino navdušenja preteklega dneva, ko je (kljub neštetim opozorilom) iz čistega firbca stistnil gumb wc kotlička ... ja in? boste pomislili ... brez ja in, če zraven ni pritrjene školjke, je to pač prepovedano. A če sem vpila? Seveda sem vpila in in po prazni hiši je prav grozljivo odmevalo. Ah ja, vsi ostali štirje smo delali kot mravlje, da smo preprečili prelitje vode v sosednji s parketom obloženi prostor. Smrkovc! Saj mu je blo prec jasno, da ga je fejst polomil, sam sem bla vseglih besna kot ris. Ko je dela toliko, da pozabiš gledati na uro, so ponavadi želodci tisti, ki začnejo z opozarjanjem. Ko smo v konkretnem popoldnevu spokali nazaj proti domu in že v začetku večera pojedli nedeljsko kočerjo, sem lahko samo še razmišljala o tem, kako letos spet špricam koncert, ki ga neuspešno hodim gledat že nekaj let. Kitty, ne dvomim, da ste blesteli. Čist resno računam na to, da mi naslednje leto le uspe. In potem se ob prijetnem glasu Sade sesedem na sedežno in rahlo crknjena pomislim "ma a je res že mimo?"  Ma nč, za pregon tovrstne crknjenosti ni boljšega od še mal švicarije. Grem še mal na (sobni) bicikl. Lahko noč še en teden in dobro jutro april. In ne, v zgornjih besedah razen datuma ni ničesar prvoaprilskega ☺