Komu je mar

oziroma zakisanost duha*

Že ko sem zgodnje jutro začela z uvodnikom Planinskega vestnika, se je začelo ... težko, kislo, obremenjujoč občutek? Zakaj že? Pojma nimam. Kot bi pričakovala cunami. Ob prebranem se mi je nabiral gnev ... še vedno ne vem zakaj, saj ima zapis večrazsežnostno sporočilo. Moja kislost se je ustavila na spominih lanske kopne hribovske sezone, ko smo s tur poleg lastnih smeti praviloma tovorili še ostanke pujsasto hreščečih bolj kot ne alkoholiziranih romanj v okolje, kamor bi sama spuščala le še take, ki se kvalificirajo za pristop v visokogorje. Priznam, domači hribi so bili en od ključnih faktorjev, da pred leti nisem sprejela službe v eni od zahodno ležečih prestolnic Evrope in trume tistih, ki jih ne spoštujejo in svinjajo, bi ... ah ja, saj po moje ne smem zapisati, kaj bi z njimi.

In kot bi me nekaj gnalo naprej ... punca, glej v vzratno ogledalo ... prileti od zadaj, kot da nisem tega že navajena, kot da ne vem, od koga lahko pričakujem točno to ... zakaj že? Ker upam, da ljudje vendar niso TAKI? Ker z nekaterimi od nekdaj igramo samo z odprtimi kartami in je taka ekipa edina, ki je 100% učinkovita, ker je samo taka ekipa sposobna pospraviti drek za tistimi, ki hodijo nakrog s figo v žepu? In sem kura tako zelo, da glavobolu pustim vstopiti in zavladati podstrešju? Ja, A, očitno se res še nisem naučila. In vem, da bom vedno potiho upala, da bodo veliki egi sprevideli, kdo jih vleče ven ... butara? Ma ja, najbrž sem res. Ampak taka sem. Sem in tja pa vendar še srečam ljudi, ob katerih odkrijem, da igralci na odprte karte še nismo izumrli in da tak posameznik odtehta svinjarijo vseh ostalih.

Pa potem vseeno skočim v naslednjo službeno zgodbo in se v niti naključij znajdem v stavbi, kjer službuje človek, s katerima sem nekoč nadvse pozitivno sodelovala - del nekdanje ekipe odprtih kart v neki drugi zgodbi. Za popravek okusa dneva sem si zaželela potrkati na njegova vrata, mu nameniti besedo ali dve, minuto ali dve ... Pojma nimam, kaj je izdal moj pogled. Ker sem slab lažnivec, se bojim, da je povedal čisto vse. En pljunek starejši od mene, nekdaj energičen gonilec svoje ekipe ... če je bil pozoren, je uspel prebrati "O boh, kaj se je zgodilo s tabo? A ti veš, da moj oče izgleda mladenič napram tebi?" Po sicer neskončno toplem sprejemu odkrijem, da razen stroke nimava več veliko skupnega. Kje je človek, s katerim sva v dolgih delovnih nočeh, ko smo držali pesti, da bodo zadeve končno delovale, skupaj občudovala saksofonske solaže v komadih, ki so nas poleg napetosti držali pokonci? Kam je odtekla tista energija?

S še bolj kislim okusom kot zjutraj na poti domov sporočim sinu, da bom prepozna, da bi odigrala popoldansko taksi službo, kar pomeni, da bo moral preskočiti trening. Razmišljam o tem, da okus lahko razreši nekaj km v supergah, ko se tik pred domom ulije kot iz škafa ... jasno, kaj sem pa drugega pričakovala.

Ma ne, kje pa, doma me na mizi pričaka fotokopiran A4 z nagovorom "Spoštovani starši," in podpisom "Stavkovni odbor SVIZ". Dragi šolniki, ne, ne naklonim vam mojega razumevanja. Solit se pejte. V resničnem velikem svetu deluje kruta konkurenca, delujejo nizki udarci, obstaja boj za preživetje, ki ga v gospodarstvu kruto bijemo vsak dan sproti, v zadnjih dveh letih pa je ta boj tako zelo krut in konkurenca tako zelo dampinška, da je vaša zgodba groteskna napram resnični situaciji v svetu izven vašega varnostnega mehurčka. Z vsem srcem bi vas podprla, če bi bili vsi taki kot nekaj posameznikov med vami, ki jih na srečo poznam. Tako pa je z vami povsem enako kot v ostalem svetu - nekaj med vami je božanskih, nekaj jih je zgolj za silo, drugi pa hodijo v službo s figo v žepu, kar se hudo močno odraža tudi na mulariji, ki jo imate večji del dneva v svojih sobanah. Čas je, da se selekcija opravi tudi pri vas in na žalost je čas, da situacijo gospodarstva občutite tudi (ne SAMO, kot pravite vi) pri vas. A zakaj sem ob tem vprašanju nestrpna? Zakaj sem vzkipljiva? Tudi zato, ker je vaš vir nezadovoljstva tudi dejstvo, da vam ne bojo dvignili plač ... malo kdo v gospodarstvu ima v zadnjih dveh letih plačo tako, kot jo je imel določeno v pogodbi o zaposlitvi. Če ni, pač ni. Kaj naj naredim? Naj skočim v luft in naj se pregriznem na pol? Naj stavkam? Kaj bom pridobila s tem? Ničesar, prav zares. Še vedno bom vesela, če se bo številka na osebnem računu v neki relativno pričakovani višini povišala do konca meseca enkrat in če bomo v firmi za plačilo prispevkov napraskali skupaj dovolj zgodaj, da me v primeru, da bom sama ali kdo od mojih potreboval zdravniško oskrbo, v zdravstvenem domu ne bodo postaivli pred vrata.

V tem trenutku lahko samo počakam, da se dež umiri toliko, da ne bom popolnoma mokra, nataknem superge in anorak in grem odšvicat kislobo misli, si rezerviram večerni dve uri za upam da tokrat manj stresno tekmo naših z Japonsko in potem ostanek večera do preloma dneva preživim v pripravi na jutrišnji dan, da mogoče le dobimo tist prepotreben posel, ki se prikazuje tam daleč na obzorju.

Današnji dan je skoraj mimo. Moja mantra za jutrišnjega:
Punca, življenje je lepo! Začni dan pozitivno, objemi svoje bližnje, deli nasmeh in bodi sonce. Imaš roke, imaš noge (in bistveno boljše koleno), imaš glavo, imaš ljudi, ki jih imaš lahko rada, imaš ljudi, ki te imajo radi, imaš toliko neverjetnih posameznikov, ki vsak zase potrjujejo, da verjameš v prave stvari. Ah ja, življenje je tako zelo lepo.

Konec koncev sem že danes dobila prekrasen šopek tulipanov ☺ ja, obstaja veliko takih, ki jim je mar ... za marsikaj.

Hehe, še dež se je ustavil ... Grem ☺

*razlago tega prepuščam vsakemu posebej

Komentarji

  1. Kot študentka sem se pred leti ponudila turistični kmetiji na Savinjskem, da jim pomagam pri delu, oni pa mi dajo prenočišče in hrano in kak prost dan, da grem v hribe. To je sicer bila ena od mojih najboljših idej, vseeno sem (sredi 90h!) požela neodobravanje, ko sem med sprehodom v (njihovem) gozdu začela pobirati plastične kangle od goriva, ki jih je menda njihov hlapec pustil tam, kadar so bile prazne in ročna žaga polna goriva. Nekaj mi je reklo, da vse skupaj ni toliko njegova krivda kot je posledica prevladujoče brezbrižnosti, pa sem bila preveč zaposlena s pobiranjem kanglic, da bi lahko kaj spraševala ali razlagala ... In to v uradnem turističnem raju.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave