Menjava ultra-mraz za mraz ...

... ali tokrat je pa fajn bit doma ali še drugače - sem in tja se kakšen odklop tud malo sfiži.

Pa v resnici (res) nočem jamrat, no. Ajde, grem po vrsti.
Arabba, 7 dni, 7 noči ...
Prvi dan PESMICA. Smučišča kot ponavadi speglana do konca, naših jutranjih nekaj klasičnih fur s Porta Vescovo (črne proge, ki v tem letnem času ne vidijo sonca in so temu primerno božanske ... pa še slabih smučarjev, ki s predrsavanjem uničujejo terene, ponavadi ni na njih) čista uživancija, na smučišču smo bili skoraj sami (kljub sončni nedelji), kljub obupnemu pomanjkanju snega tereni vsi odprti, dan nas potegne v skoraj neverjetnih 7 ur, pa še vedno ne bi odnehali, če nas ne bi pregnal mraz, ki je v senčnih legah proti koncu že zagrizel do kosti.
Drugi dan ... štala že takoj drugo furo - v gondoli polni RES smrdečih Italijanov malemu postane slabo, gondolo zapustiva na vmesni postaji, ostale fante prepričujem, naj vedar smučajo brez naju. Po svežem zraku, plastenki vode in polurnem razmišljanju "kwa pa zdej?" mali izjavi "mami, jest bi pa naprej smučou". Vsa skeptična dovolim, počakava ostale fante in se odpravimo na nekoliko lažje dostopne terene just in case, da bo malemu slabše in ga lahko prideva iskat z avtom ... Mulo je očitno res čist OK in kmalu šiba po terenu, kot da se ne bi nič zgodilo ... pravzaprav sem vmes že rahlo sita same sebe, ker se ponavljam kot pokvarjena plošča na temo "ne nori po smučišču", "pazi na druge ljudi", "čist vseeno je, če si majhen, voziš bolje kot velika večina starejših tukaj in na smučišču mora tisti, ki vozi bolje, paziti na tiste, ki vozijo slabše" ... bla, bla, bla - je najbrž odmevalo po glavi malega, no ja, vsaj učinek je bil tak. Tam nekje proti koncu (smučarskega) dneva se zapodi okrog vogala kot sneta sekira in pri njem sem bila šele takrat, ko je bil po srečanju s pancarjem možaka, v katerega se je zaletel, že ves krvav okrog ust, v zgornji čeljusti pa mu je že manjkala tretjina prve domine ... ja, seveda je zob že en čas stalen :(
Še vedno mi ni čist jasno, kaj se je dogajalo potem, čist laično pa trdim, da je bil mulo v šoku. Kljub temu, da je trdil, da je ok in da bo sam smučal nazaj proti vasi, je bil le svoja bleda senca. Takoj, ko je lahko, je zamižal in me čez kakšno uro razveselil z rdečimi očmi, bledenjem in 39°C. Jebelacesta, a gre lohk še kej narobe, mi je takrat letelo čez možgane. Danes lahko odgovorim - seveda gre lahko še kaj narobe ☺.
A mal skrajšam? OK, tkole je šlo pol naprej. Na vse tiste razbitine po ustih in nosu, ki si jih je pridelal ob razbijanju pancarja s svojimi zobmi, je mulo takoj naslednji dan skasiral hud herpes, en dan smučarije sva preskočila (ker res nisem vedela, kako naj si razlagam tistih 39°C oni večer, danes pa mislim, da že vem). Potem, ko sva se tudi midva spravila nazaj na bele terene, je že pritisnil hud mraz (če je bilo samo -10°C, smo bili že kar zadovoljni), dva dneva je vmes snežilo, mraz je bil pravzaprav vsak dan hujši ... mi pa še kar vztrajni, le smučali smo kakšno uro manj, kot smo sicer vajeni. Zadnji dan smo se še norčevali iz situacije v stilu - kaj je potrebno, da si na božanskih terenih ob 10h dopoldne popolnoma sam ... jah zunaj je samo -19°C, skozi sramežljivo sneženje se sem in tja celo prikaže kakšen sončni žarek in očitno samo nori Gorenjci v takih razmerah vztrajajo na belih strminah ... pa tud mi smo po dobrih dveh urah odnehali in se družno odločili, da se odpokamo proti domu ... tokrat pa avtočk ni bil več za to. Nočnih -23°C je očitno prispevalo svoje v tanku dizla, kjer je parafin povzročal štalo kljub dodanim aditivom ... A nadaljujem?
Tistega dneva v dolini ni bilo prav veliko dizlašev, ki ne bi videli avtomehanične delavnice od znotraj, majster pa je služil blazne denarce s čiščenjem zapackanih filtrov ... pa še to tolk zanič (oziroma goriva očitno ni pregrel, samo dodatno flašo aditiva je zlil v tank), da je avto zdržal le dobrih 30 km pred novim uporom in je bila vožnja do Brunica ena sama velika prošnja, naj vendar zdrži še malo, da smo ga predali v roke drugega mehanika. Po 11 urah negotove poti proti domu sem bila čist hepi, ko smo se končno pripeljali skozi Karavanke, z JM pa sva se prav kislo nasmehnila in si priznala, da je bila to čist taprava "tura agonistica"*.
Ampak domov smo prišli, generalno gledano smo čist OK, zob je že zaflikan, kolikor je trenutno lahko (očitno bo nosil izrazito lep nasmeh vse do takrat, ko se mu rast korenin ustavi ... torej še dooooooolgo), temperature doma me sploh kaj hudo ne ganejo, ker sem navajena tud precej nižjih, bogatejša sva za nekaj turne literature in turnosmučarskih kart za področje Marmolade in Cortine (ampak to rundo NI blo čist nobenih razmer za sanje v to smer) ... je pa tokrat RES fajn bit doma ☺

moja četica na praznem smučišču ... v običajnih snežnih razmerah v teh koncih tud pomisliš ne na to, da so ob smučišču taaaaake skale ... tokrat so v celoti štrlele iz beline

snega je izven prog res obupno malo



Tukaj bi morala bit še fotka razbitih ust s herpesno oblogo čez obe ustnici in celo spodnjo polovico nosu, pa je pogled tko obupen, da sem jo odstranila. Naj ostanejo samo pozitivni spomini ☺

*na enem od smučišč se proga razcepi na rdečo (srednje težka) in črno (težka), ob čemer so postavljalci prvo poimenovali "turistica", druga pa "agonistica" ... s tem, da je v primeru smučarskih terenov tale agonistica čisti užitek, kar naša vožnja domov seveda ni bila.    

Komentarji

  1. Ojojoj, kakšna drama je za vami!!!!
    Veš, tudi jaz ne upam nalimat slike mojega razbitega najstarejšega. Pravi, da je sreča, da je že poročen in da je za posel, ki ga opravlja, boljši z bojnimi ranami.
    Ohja, držite se!!!!!!!!!!!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave