Kot noč in dan

ali še vedno smo ljudje tisti, ki sočloveku dan olepšamo ali pokvarimo.

Odkar sem si pred nekajnajst leti kupila prvi mobitel, nisem nikoli imela težav z njimi. Od samega začetka se držim Nokie (v resnici nimam pojma zakaj, kar tako najbrž) in moram priznati, da me še ni razočarala. Vedno sem aparat zamenjala zato, ker sem si rada privoščila nov model z novimi funkcionalnostmi ... Zdaj pa, jah, tudi to me očitno mora doleteti, da mi čvekalna škatlica začne štrajkat. Mah pa to mi je jasno, da prej ali slej naletiš na aparat, ki ima kje kakšno napako, ampak če je zadeva v garanciji, najbrž ne bi smelo biti večjih težav, anede ...?
Japajade, to si samo mislite. Ko sem ugotovila, da bom zaradi neubogljivega aparata prej ali slej komu nedostopna (česar pa si glih zdejle ne morem privoščiti), sem izbrskala Simobilovo številko za vse in poklicala. Prijazen glas na drugi strani mi je lepo povedal, da mora aparat na servis, da ga lahko prinesem v njihov center (citiram njegove besede - ker so tam zaposleni najbolje usposobljeni za tovrstne primere), s seboj naj imam za vsak primer še osebni dokument, pa bomo vse uredili, tud nadomestni aparat lahko dobim za čas popravila.
U fajn, sem si mislila, to bo pa res hitro mimo. Kolk majo danes že fajn zrihtane tele stvari, da kupci čimmanj trpimo. No ja, beri naprej.
Po službi se odpeljem do izbranega Simobilovega centra, plačam parkirnino, stopim do okenca, kjer piše servis in tadaaaaaaam ... začne se grdi del zgodbe, ki je s seboj prinesel ogromno moje nejevolje (kar sem uslužbencem tudi povedala, pa so samo zavili z očmi, da niso oni krivi, če sem dobila taka navodila, naj se obrnem na tistega, ki me je zavajal - madona, da bi v tistem trenutku najraje zamenjala operaterja, če ne bi to s seboj prineslo novega letanja od okenca do okenca), dvojno plačevanje parkirnine, ker sem vmes morala domov po en papirček, ki potem seveda ni bil pravi (pravzaprav dva papirčka, od katerih enega še vedno nimam ne doma ne na mailu), vožnjo domov in nazaj, na koncu pa sem ostala vsa besna doma s slabo izkušnjo in še vedno muhastim telefonom, ki mi je grozil, da ne bo več delal. Ostalo mi je le še to, da izbrskam lokacijo servisa za Nokio in se tja podam sama.
Drugi dan ... priznam, da sem imela v želodcu kepo. Če nimam tistga listka, me bojo mogoče tudi tukaj zavrnili. A me čaka še en dan z grenkim priokusom? A naj si raje takoj omislim nov aparat, da ne bom kar naprej slabe volje? Mah ne, grem tja, pa bo, kar bo.
Ko stopim v prostore Teleray-a v Trnovem, me pozdravi uslužbenka z nasmehom (waw, že to je velika razlika od tistega včeraj) in s prijaznim "s čim vam lahko pomagam?" Gospa mi vzame škatlico, me povpraša, če sem si naredila backup, ker bodo najbrž podatki s škatlice izginili, poskenira identifikacijski kodi aparata in baterije, mi strašno prijazno ponudi na izbiro tri nadomestne aparate, pobere moje osebne podatke in razloži, da mi bojo poslali SMS, ko bo aparat zrihtan.
Hm, kaj pa tisti vražji papirji, zaradi katerih sem imela popolnoma uničen prejšnji dan?
(nasmeh) Ne gospa, imam vse, kar potrebujem, se vam oglasimo, ko bo kaj več jasnega, kaj je z aparatom narobe.

Z nalezljivim nasmehom se ji zahvalim za prijaznost in odbrzim nazaj proti avtu. Pogled na uro - v slabih 5 minutah sem opravila vse, česar mi dan prej z neskončno veliko letanja gor in dol tud slučajno ni uspelo. Za povrh se ob tem zaključku počutim, da sem jim kot stranka pomembna, da so se pripravljeni potruditi ZAME. Hm, bistvena razlika napram občutku dan prej, ko sem se počutila kot velik kup dreka, preko katerega raje stopiš oziroma se delaš, da ga ni ... naj se znajde sam, če se želi.

Kaj naj rečem na vse skupaj? Simobil, razočarana sem nad vami, Teleray, hvala, ker ste se do mene obnašali tako, kot bi se morali vsi do vsake stranke.