Dan za dušo ...

... ali veliko vsega po malem v istem žaklju dneva.

Teden pred tem ni bil glih po mojem okusu. Poznate uno narodno?

Jutri bo v Celovcu sm'n',
tja gor ga bom peljala,
al ga bom zataušala
al ga bom prodala.

No, kandidatov za tole zgornje sem imela celo stanovanje. Ob koncu tedna sem razmišljala le še o tem, kako bi kje ukradla kak daljši trenutek (beri nekaj ur) čist samo zase ... brez mularije, brez obveznosti ... odklop za možgane, odklop za misli, free like a bird. V petek popoldne sem ob vremenski napovedi že kislo razmišljala o tem, da ne bi škodilo, če končno izvlečem šivalni stroj in zašijem tisti kup, ki se vztrajno nabira na črni skrinji.
Pa je (spet) zazvonil telefon ☺
M: ja, seveda, itak, z največjim veseljem, za tole idejo te peljem na pivo ... se vidimo jutri zjutraj

Z JM odrineva, ko mularija še spi. Na kuhinjskem podboju jih čaka listek - skuhaj krompir, prideva zgodaj popoldne.
Skupaj z družbo greva preskusit, če so mali zeleni "krampki", ki jih je pod jelko pustil stric z brado, za kej.

☺ M in Mlačca

Prvi koraki so bili sicer hudo negotovi, občutek ledu pod tabo čist nesiguren, padajoče ledene orglice so mal nelagodne, dokler se jih ne navadiš ... pa je užitek kmalu prebil nesigurnost. Ko ugotoviš, da je čist brezveze (neuspešno) mlatit v led, če imaš pred sabo naravne luknje ali luknje predhodnikov, da haklaš cepin, je pa sploh mega. Pol bi pa šeeeeeee ... dokler se ti roke in noge ne tresejo kot šiba na vodi in si vendar priznaš, da ne moreš več. Bom drugič naprej.
Super, fajn, pridem še.

Zaključek tega istega dneva sem si zamislila že dva ali tri tedne pred tem. JM in S sta se mi seveda smejala in skremženo zavijala oči in zmajevala z glavama ... ampak na moj pa sej grem lohk tud sama je JM odvrnil, da to pa ne, čeprav ni glih po njegovem okusu, mi bo delal družbo.
Smokie in Hala Tivoli.
Saj nisem pričakovala veliko in dobila sem točno to - ne veliko. Tja sem šla čist z namenom, da se vrnem v čas srednje šole. Pa je bila vrnitev precej pristna. Ne samo komadi - tudi zvok je bil točno tak kot na koncertih lokalnih bendov v Kulturnih domovih v mojem bivšem domačem kraju in vaseh okrog njega. Pa se še nisem čist odločila, al so bili bendi takratnih skoraj sošolcev res tolk dobri al je bil včerajšnji koncert tolk slab. Najbrž je resnica nekje vmes. Ampak kakor sem rekla - itak nisem pričakovala veliko. Mexican girl smo takrat davno ob kitarah krulili na vsakem žuru, Oh Carol je bila redno na sporedu po diskotekah in na žurih ... v uri in pol prepevanja so mi čez možgane leteli utrinki izpred ulala let in za silo je blo. Seveda v moči nostalgije niso znali narediti tistega, kar so v sosednji dvorani predl leti uspeli Plavi, pa vseglih. Dan je bil fajn.

Vmes me je sicer doletela še neumnost, ki botruje rahlo pisanemu in precej večjemu desnemu kolenu, ki me bo vsaj za teden dni prikoval v delno mirovanje ... je blo pa zabavno opazovati, da ti sredi Ljubljane gospodje policaji pustijo fejst dolg interval, da v miru prečkaš prekruncaš Celovško ... seveda si JM ni mogel kaj in je pripomnil - ej, zdajle živ bog ne bi verjel, da si ti danes zjutraj še plezala v ledu ☺