Odprava zelenega zmaja* - zimska varianta

ali smer Kanjavec ... pol pa, karkoli že rata ☺

Za tale vikend mi sploh ni bilo nič jasno, kaj bo z odklopom. Sobota je bila itak oddana obveznostim, za nedeljo je pa tud bolj švohotno kazalo, da bom dobila kakšno družbo, saj je bilo koleno od JM hudo hudo hudo čudno in še v petek precej boleče. Sreda je očitno res dan za moje vikend dogovore – prav to je bil dan, ko sem D pojamrala, da bi šla rada na turno, pa je JM čist zanič s svojim kolenom. Sama pa ne bi glih hodila.

D: ej, dej grem jest namest njega
M: ok, sam še pravo destinacijo najdem, pa pičiva.

In potem pride četrtek zjutraj, ko se mi je ob pogledu na Ruthino objavo začelo kolcati po novoletnem norem tednu, teh istih terenih in resnično (ok, relativno) dobrih snežnih pogojih, ki so vladali tam gor ob začetku januarja. Za nameček mi opoldne zazvoni še telefon in sem bila zapečatena

R: a veš, kolk je dobr! Ti sam pejd

Bohpomagej, kako se mi je kadilo iz glave – kako za vraga nej speljem vse skupaj, k jest bi reeeeeees šla. Pa tud, če ne pridem do vrha Kanjavca, že pobočja pod Debelim vrhom in tisti žleb s prevala sta vredna čist svojega dneva. Tud če grem čist sama.

Doma pobezam še S, če bi šel z mano … najprej navdušeno pokima, potem pa ga (vidno) stisne.

M: lej, zmerej praviš, da bi šel z mano. Zdej maš šanso. Sej te ne silim, še vedno lahko rečeš ne, ne bom nič huda.
S: ne, ne, sej bom šel, res bi šel s tabo

In ker je zraven (zaradi kolena precej kislo) na ušesa vlekel še JM, je kaj kmalu prišel ven z idejo, da bo šel on tud zraven, če se bo počutil sposobnega it … ma ga je krivilo, da se mu je kar iz oči bliskalo.

Ob zaključku pogovorov se nas je nabralo 5, od katerih sva le midva z JM poznala teren in turno smučarijo … pa smo šli vseeno. Na koncu smo se sicer obrnili precej prej (pred spustom v kotanjo proti Hribarcam), vendar je bila zaradi obstoječe situacije to po moji oceni daleč najboljša odločitev - enmu je (spet, jasnooooo) nagajalo koleno, enga so kot strela grabili krči (tko da smo se potem šli enega najvišjih masažnih salonov v Kuri), enga je bilo strah kot strela (pa je to seveda priznal šele v dolini), pa ker je to moj sin, sem čist zadovoljna s tem njegovim strahom. Še vedno raje vidim, da ga je strah malenkost preveč kot premalo – tist je bolj nevarna težava. Saj ima še na pretek časa, da se bo počutil dovolj močen za tovrstno uživancijo.

Po obratu smo si v zavetrju privoščili opoldansko martinčkanje na soncu, potem pa po nooooooro dobrem snegu – kolikor ga seveda obstaja, odbrzeli nazaj proti Lazu (Ruth, še enkrat hvala za info, dušca si). Če pomislim, kakšna muka je bil prejšnji teden sneg pod Montažem, je bila tole čista pesmica. Navzgor so sicer kmalu od Zgornjega Laza dalje peli srenači, za navzdol pa je trdota že malenkost popustila in spust v dolino je bil poln vriskanja in neskončnega uživanja (vsaj zame, no ☺). OK, vmes je bilo tudi nekaj padcev. Vmes sem sama izgubila cepin (sanja se mi ne, kje natančno) – če kdo najde strupeno zelen camp-ov pohodniški cepin, mu bom hudo hvaležna.

Dan – nor
Tura – tud super, kljub nedoseženemu cilju … so pa vsi »poškodovanci«prišli navzdol v tip-top stanju
Sneg – fenomenalen

 Z JM sva se že na Lazu nazaj grede zmenila, da takoj po Dolomitih, ki naju čakajo v kratkem, pičiva nazaj in turo izpeljeva v celoti (ampak v solo izvedbi). Pred tem (še pred Dolomiti) mora seveda do konca pozdraviti poškodbo, če do takrat zapade še kakšen centimeter snega, bom pa sploh vesela.

 Ah ja, lep dan je za nami.

A fotke? Ja, nekaj jih je. Prav veliko pa spet ne, je blo treba uživat

počasi se dani ... mah, jaz sem še nekaj ur potem strašila s čelko na glavi :o
mi je S tam nekje okrog 10h izjavil - a veš, mami, če te bo kdo prou čudno gledal, je to zato, ker imaš še vedno lučko na glavi

napihane snežne skulpture - čez tole pa ni tolk zlo fletno vozit ... če se ti dilce zapičijo direktno v tole pol metra visoko skulpturo, je padec precej atraktiven ☺za gledalce, zate seveda malo manj

JM je bil kljub poškodbi še tovorna mula za S-jeve smuči ... pred kakšnim letom mu je to obljubil in obljubo držal

zlo kmal se vrneva

pa saj pogled je lep - kaj dosti drugega tud bit ne more, samo snega je pa obupno malo in počasi bom šla v kakšen tečaj za "snežne plese" ... kdo pozna koga, ki te nauči ples za klicanje snega?

3/5 brlogarjevih po zaključku martinčkanja (malih dveh seveda ni bilo zraven)

spust je bil enkraten - fotk v glavnem nimam, ker sem uživala in vriskala zraven - res je bilo noro
če sem slučajno koga motila z vriskanjem (tale konec je bil danes kar precej obljuden), se opravičujem, hkrati pa napovem, da bom naslednjič spet - ko je smuka skoraj idealna, mi glasovi kar sami uhajajo

skoraj celotna odprava zelenega zmaja

smejala sem se ves čas (kar s to družbo ni težko) ... občasno tudi do solz

zjutraj smo si tule privoščili zajtrk, popoldne pa zadnje prigrizke pred spustom do avta ... sej sem najbrž res malo čudna, ampak takih fruštkov in kosil ne zamenjam za nobeno restavracijo ☺

*na turo smo šli sami športni soplezalci, ki smo našo prvo skupno plezarijo takrat poimenovali "Odprava zelenega zmaja"