Nogometna pripovedka

PREDPREDUVOD
Če udarim tko na počez, o nogometu nimam pojma. No ja, mogoče imam samo p od pojma, ampak potem se pa res neha. Odkar so kotalečo žogo na u nulo spedenanih zelenicah zapustili Ruud Gullit, Marco Van Basten in Zinedine Zidane, vam še trenutno najbolj IN igralcev (niti 5 takih) svetovne klase ne znam več našteti. S fuzbalom se ukvarjam kvečjemu še po službeni plati (ja, seveda, v mojem fohu je tud to čist možno ☺), ker je služba pač služba in posel posel ... ampak to je že druga zgodba.

PREDUVOD
V nekem s čist preveč stvarmi zapolnjenem septembrskem dnevu, ko sem kljub pozni uri še vedno visela za (službenim) računalnikom, se do mene prav potiho priplazi B.
B: mami, a te lohk nekej vprašam?
M: lohk, če bo na hitro, k še delam, če maš kej več, prosim počakaj, da neham, pa se pol pomeniva
B: ej, a veš, jest sem mislu, a veš, kuko nej to rečem? a bi lohk jest špilou fuzbal?
M: a? fuzbal? lej B, sam veš, da imaš že plezarijo in da sva z očijem kar naprej taksi služba za vse vas tri in da imamo dneve že čist zabutane do konca ... lej, ne bo nam zneslo
B: kaj pa, če me ni treba nikamor vozit?
M: pol pa lahko igraš kar ti paše
B: ☺ a čist res?
M: ja, če sem rekla, pol to velja
B: a mi pol lohk podpišeš, da mi pustiš igrat? sej bom povedou, kaj sva se zmenila
Jaz sem podpisala papir, B pa mi je na lice pritisnil enga lubčka in odskakljal

UVOD
Ko sem prvi ponedeljek v oktobru prišla iz službe, B pa še vedno ni bilo doma, me je fejst skrbelo. Mulo bi moral biti že celo uro doma, njega pa od nikoder. V času, ko sem do konca odkrivala, kaj o vsem skupaj vesta njegova brata, se je mulo narisal na vratih - prešvican tako, da mu je na koncu vsakega od njegovih ježkastih las stala slana kapljica in z nasmehom okrog in okrog glave.
M: ja kje pa ti hodiš?
B: na fuzbalu sem bil
M: ? na kakšnem fuzbalu?
B: ja na tistem, k si mi dovolila hodit. A veš, se začne že v podaljšanem bivanju, pa pol še mal. Vsak teden bomo žogo brcali (čist navdušen in do konca zadovoljen kljub temu, da je že po tem prvem žogobrcu imel nogi pod koleni podpluti do te mere, da je čez nekaj dni izgledalo prav grozljivo)
Od tistega ponedeljka dalje B hodi na žogobrc, ima se čist fajn, meni pa tud ni nič narobe, če se malo zgoni ob okroglem usnju.
Pred kakšnimi tremi tedni mi je (spet z nasmehom do ušes) domov prinesel listek ...
B: mami, mami, a grem lohk na tekmo?
M: a?
B: nogometno tekmo, igral bom ... če me seveda pustiš na tekmo
M: uf, ja, seveda boš lahko šel na tekmo, če le ne bo vmes prišlo karkoli drugega

ZDEJ PA ZARES
B je spal zelo slabo. Zjutraj je bil prvi pokonci, še preden smo se ostali skobacali izpod toplih koutrou, je bil mulo že umit, na mizi je bilo pripravljeno čist vse za zajtrk, mulo pa je milo hodil od vrat do vrat sob in čakal, kdaj bo kdo od nas blagovolil odpreti oči in skupaj z njim odkorakati v strašno pomemben dan zanj. In oh kako grozno, njegova nerazumevajoča mati si zapiči v glavo, da gre tiste neke specialne ploščice iskat PRED tekmo. Joj, ojoj.
Po vseh predhodnih aktivnostih se znajdemo v telovadnici, kjer se bom (prvič v življenju) resnično posvetila nogometu.
Na hodniku pred slačilnicami slišim dva moška (na uč bi rekla, da sta bila oči in dedek enega od igralcev) v konkretni debati:
Pa dobar je mali. Kakva je ona bila podaja, tam odzadaj, pa majstore je, stvarno je majstore.
M v mislih - Ups, kam sem jest pripeljala tega mojega ljubiteljskega žogobrca, ki mu okroglo usnje predstavlja zgolj objekt ob katerem se konkretno našvica in zjaga.
Ob pogledu v slačilnico sem požrla drug konkreten cmok - fotri (no, ne vsi) so svoje male sinčke masirali po nožnih mišicah in jim pod dokolenke skrbno nameščali ščitnike ...
M v mislih - Joooooj, sori sine, če bi vedla, da te pošiljam v medvedji brlog, bi že našla izgovor, zakaj naj ne bi šel. Tko pa, zdej si tukaj, upam, da si dovolj trdoživ, pa da te ne bojo preveč zbrcali, k teli zgledajo, da noro obvladajo. 
Z JM se mal spogledava, zaželiva mulcu dobri dve tekmi in se posedeva na tribuno.
Starši en cajt čakamo, a se jih bo nakapljalo dovolj za tekmo. Eni se na videz poznamo, enih nisem videla še nikoli v življenju. Ene mamice si vmes pilijo nohte, eni fotri skačejo po tribuni in tulijo na svoje potomce s tisoč strokovnimi nasveti in še več zmerljivkami ... ostali smo nekje vmes. Jaz se med tekmo zelo očitno še izobražujem. Ofsajd je ena od stvari, ki sem se je naučila najprej - pred res veliko leti. Gledam, gledam, gledam in vprašam JM, zakaj mulariji ne piskajo ofsajdov, k jih očitno povzročajo. Njegovega pogleda se niti ne bom trudila opisati, sem se pa naučila, da pri malem fuzbalu ni ofsajdov. OK, zdej to vem. Ampak, a niso leteče menjave samo pri hokeju? Ponovno zanimiv pogled so pospremile besede: ej, pa to so mulci no, veš da morajo imet bolj mila pravila. Mhm, OK, ampak a je v pravilih tudi to, da sodnik ustavi igro, da gre golmanu zavezat vezalke na supergi? Ja, OK, to je bilo že fejst smešno. Še bolj smešne so bile situacije, ko se je trop mulcev nabilo na kup, brcalo, brcalo, brcalo in še bolj besno brcalo, potem pa so zvedavo gledali v luft, kje neki je žoga. Ali pa situacija, ko je golman podal žogo svojemu igralcu, ta pa je pred njo bežal, kot da ga le ta podi in se mu tud sanjalo ni, da se mu valja direkt za petami. Pravzaprav so bili golmani skoraj edini igralci, ki so žogo podajali soigralcem, vsi ostali so potem, ko so se enkrat dokopali do žoge, rinili za njo kot besni risi in naenkrat ni okrog njih obstajal nihče več, ki bi to žogo smel dobiti. Vmes smo starši na tribunah crkovali od smeha tudi, ko smo opazovali male (že izobražene) igralce, kaj vse morajo odigrati, ko padejo po tleh, pa tud, če je vzrok njihovemu padcu lastna nerodnost. Prav tako je bilo neskončno zabavno opazovati, kako so se nekateri že navajeni objemati po doseženem golu, drugi pa nimajo blage veze, zakaj soigralci skačejo vanje, saj so samo gol zabili, kaj za vraga bi zdaj radi od njih ☺

NAMESTO KONCA
Priznam, tole nogometno dopoldne sem se neskončno zabavala in do solz nasmejala. Mulo je bil čist hepi, saj so eno tekmo dobili in eno remizirali. V resnici sploh ni bil nobena sračka na igrišču in mu je nekaj potez prav fajn uspelo. Za naslednjo tekmo smo mu že potrdili, da lahko gre in ... ja no, očitno imam zdaj pri bajti enega (vsaj malo) fuzbalerja. Škodit ne more ☺

Komentarji

  1. Kok lušno si to zapisala! In čestitke novopečenemu fuzbalerju.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave