Glinščica
Tokrat sem "sitnarila" jaz. Sončna napoved vikenda, ki še ni zapolnjen z drugimi obveznostmi, je vzpodbudila maile in sms-e "kwa delaš za vikend'".
Kljub napovedani konkretni burji smo jo mahnili v zaledje Trsta in odločitev se je izkazala za božansko.
Nekaj več o sami Glinščici ponuja wiki, smeri so nanizane tudi tukaj, sama pa še vedno prisegam na knjižno obliko vodnika.
Na poti nas je (vsaj odrasle, mulariji itak ni prebilo) sicer nekoliko stiskalo, saj so avtomobili na konkretni burji plesali kot listki v vetru. Vetrne vreče je na Razdrtem razmetavalo, mi pa smo si v obeh avtomobilih mislili - jah, če ne bo šlo, se bomo pa obrnili, a ne.
Pot do izhodišč je v vodniku opisana tako, da se nismo lovili niti sekunde in kljub nekaj strašljivim poročilom, kako so se v teh krajih pred nami lovili, da so našli plezališča, smo našli izbrano izhodišče v prvem šusu, navlekli nase vso železje, zaščitno plastiko in pasove, se oprtali z nahrbtniki z ostalo opremo in se spustili v dolino.
Smeri so ocenjene nekoliko čudno. Težko rečem, da so generalno gledano ocenjene previsoko ali prenizko, so pa ocene definitivno čudne - recimo dve smeri v istem sektorju sta ena poleg druge ocenjeni ena definitivno previsoko, druga pa definitivno prenizko. Temu primerno smo se malo lovili, ampak je bil dan kljub temu lep.
Skala je v vseh sektorjih, ki smo jih obiskali mi, precej krušljiva. Iz stene se ves čas kotali drobir in tokrat smo imeli vsi ves čas čelade na glavah, saj je drobirjast dež za tiste pod skalo precej bolj zoprn kot za tistega v steni. Pa tud sicer (ja, tole je za stare starše) - mi imamo VEDNO čelade na glavah, prisežem ☺
Če potegnem črto - v dnevih, ko je ob morju napovedanih sončnih 9-14°C v opoldansko-popoldanskih urah in burja s hitrostjo 40km/h (tolk so bile napovedi za zaledje Trsta večer prej), je v Glinščici pesmica s plezarijo (ja, pa enkrat moramo it tja z bicikli, me je prav zamikalo). Računati je treba le na to, da se v trenutku, ko se sonce začne spuščati proti vodi, prav na hitro hudo ohladi in takrat se je potrebno že vračati proti avtomobilu - po eni strani lahko fejst zebe, po drugi strani pa se znoči tako na hitro, da si revež, če s seboj nimaš čelne lučke (ja, seveda, naše so pametno ostale v avtomobilih :S). Dokler je dolina obsijana s soncem, je v njej prav prijetno toplo, in uživaš v prav prijetnih jesenskih temperaturah. V poletnih mesecih je v teh krajih najbrž čist preveč vroče za dnevno božanje skal.
Tokrat je fotk bolj malo - M je pozabila napolnit baterijo in fotos se je po prvih nekaj posnetkih uprl in izjavil, da ne bo več delal, če ga ne nafutramo. Očitno bojo fotke s tega konca naslednjič - definitivno naslednjič bo.
Kljub napovedani konkretni burji smo jo mahnili v zaledje Trsta in odločitev se je izkazala za božansko.
Nekaj več o sami Glinščici ponuja wiki, smeri so nanizane tudi tukaj, sama pa še vedno prisegam na knjižno obliko vodnika.
Pot do izhodišč je v vodniku opisana tako, da se nismo lovili niti sekunde in kljub nekaj strašljivim poročilom, kako so se v teh krajih pred nami lovili, da so našli plezališča, smo našli izbrano izhodišče v prvem šusu, navlekli nase vso železje, zaščitno plastiko in pasove, se oprtali z nahrbtniki z ostalo opremo in se spustili v dolino.
Smeri so ocenjene nekoliko čudno. Težko rečem, da so generalno gledano ocenjene previsoko ali prenizko, so pa ocene definitivno čudne - recimo dve smeri v istem sektorju sta ena poleg druge ocenjeni ena definitivno previsoko, druga pa definitivno prenizko. Temu primerno smo se malo lovili, ampak je bil dan kljub temu lep.
Skala je v vseh sektorjih, ki smo jih obiskali mi, precej krušljiva. Iz stene se ves čas kotali drobir in tokrat smo imeli vsi ves čas čelade na glavah, saj je drobirjast dež za tiste pod skalo precej bolj zoprn kot za tistega v steni. Pa tud sicer (ja, tole je za stare starše) - mi imamo VEDNO čelade na glavah, prisežem ☺
Če potegnem črto - v dnevih, ko je ob morju napovedanih sončnih 9-14°C v opoldansko-popoldanskih urah in burja s hitrostjo 40km/h (tolk so bile napovedi za zaledje Trsta večer prej), je v Glinščici pesmica s plezarijo (ja, pa enkrat moramo it tja z bicikli, me je prav zamikalo). Računati je treba le na to, da se v trenutku, ko se sonce začne spuščati proti vodi, prav na hitro hudo ohladi in takrat se je potrebno že vračati proti avtomobilu - po eni strani lahko fejst zebe, po drugi strani pa se znoči tako na hitro, da si revež, če s seboj nimaš čelne lučke (ja, seveda, naše so pametno ostale v avtomobilih :S). Dokler je dolina obsijana s soncem, je v njej prav prijetno toplo, in uživaš v prav prijetnih jesenskih temperaturah. V poletnih mesecih je v teh krajih najbrž čist preveč vroče za dnevno božanje skal.
Tokrat je fotk bolj malo - M je pozabila napolnit baterijo in fotos se je po prvih nekaj posnetkih uprl in izjavil, da ne bo več delal, če ga ne nafutramo. Očitno bojo fotke s tega konca naslednjič - definitivno naslednjič bo.
Glinščica je bilo moje prvo plezališče in sem tam zmer v 7 nebesih:))) Pa tud Januarja smo že lezel tam v kratkih rokavih, pa sem zmrzljivka, kar se skale tiče! :)
OdgovoriIzbriši