Včeraj in danes

so se pri nas doma porajali občutki, ki sem jih doživljala le v svojem otroštvu, ko smo prekinili pouk, da smo navijali za naše alpske smučarje, ko smo pred televizijskimi ekrani skupaj dihali za košarko ... tokrat smo v kompletu dihali z Ruth na 247 km Špartatlona. Kljub temu, da je bil grški "live data" bolj podoben crkovini kot živim podatkom, sem imela ob prelomu dneva slabo vest izklopiti računalnik, zjutraj me je pa kar izstrelilo iz postelje, ko sem (hudo zgodaj) odprla oči.

Ruth, bravo! Občasno sem cvilila kot majhen otrok. Ko sem uspela prebrati, da si prispela v cilj, so se mi veke začele tresti. Vsi tisti večni zoprneži, večni pritoževalci in večni obupovalci bi se morali kaj naučiti od tebe.

Tele fotke (1-2-3) sem zbrskala med Špartatlonovimi uradnimi posnetki, jih pa na žalost ne morem (ne znam) prikazat tukaj gor direktno.