O čem govorim ...

madona, kako naj to zapeljem naprej? Ja, seveda, v ozadju tega je tudi Murakami, ki sem ga imela na knjižničnem spisku odkar je Vanja objavila tole, pa je bil seveda ves čas izposojen in bi bil še vedno (ker ga imajo - hm, ne me vprašat, kako je do tega prišlo, ker nimam pojma, se me ne tiče in mi je v resnici čist vseeno - pardon, so ga imeli v naši knjižnici pospravljenega na napačni polici), če me ne bi sredi knjižnice pičilo, da ne škodi, če preverim, če je slučajno "doma" in sem ga odtipkala v knjižnični računalnik, ga seveda tudi našla med neizposojenimi, potem pa sva s knjižničarko začudeno ugotavljali, kdo neki (no, to mi je res čist vseglih) jo je pospravil na tisto (čudno) polico ☺

Ampak zdaj sem zašla in prav je, da začnem vsaj približno na začetku.

Res je, v virtualnih svetovih me v tem času skorajda ni. Čeprav obstaja virtualni predalček z imenom M, pa me realni svet okupira toliko bolj intenzivno, da si za virtualnega enostavno ne vzamem (pre)več časa. Čeprav tega ne delam z namenom, da bi koga od mojih (ne samo krvno) bližnjih spravljala v skrbi, pa vseeno pogreje srce, ko prebereš mail z vsebino "samo preverjam, če si ok", pa telefonski klic "sej vem, da maš kar naprej gužvo, sam povej mi, če si ok".
Dragi moji bolj in manj bližnji - OK sem ☺ Čist zares sem OK. Neke vrste potrditev, da sem res na pravi poti, mi je oni večer razkril tudi Murakami, ko med razlago svojih življenjskih prelomnic navrže, da je človek zadovoljen, izpopolnjen šele takrat, ko si postavi svoje osebne prioritete in življenje obrne tako, da jim začne slediti, izpopolnjevati in osrečevati samega sebe. In ne, nisem maratonec (če se že zgovarjam na maratonca). V daljni preteklosti sem sicer nekaj laufala, pa to bolj zato, ker sem imela v šoli dobre rezultate na dolge proge in so me ponucali za predstavnico na raznih krosih, to je bilo pa tud vse. Ljubezen do teka se je pojavila bistveno kasneje - pravzaprav pred manj kot 10 leti, ko sem ugotovila, da je tek izvrsten antistresni pripomoček ob vseh neumnostih, ki so se mi dogajale v nujnem delu življenja (beri služba). Madona, spet sem zašla s poti.
Pojma nimam, kdaj natančno se je pojavil tisti prelomni trenutek, kdaj je padla odločitev, kdaj sem začela resnično sama sebi krojiti raj na zemlji (beri slediti svojim sanjam). Ko je kasneje enkrat moj najmlajši brat izvedel, česa se (takrat po novem) lotevam, mu je čist spontano iz ust butnilo "ej, a pa ti veš, kolk si stara?". Ja, seveda me je imelo, da bi ga treščila, ampak se danes muzam ob njegovih "randijih s samim seboj", kot temu pravim jaz.
Torej, pred nekaj leti sem se odločila, da sem v svojih očeh čist fejst punca, da se imam rada in da je edino prav, da si poleg tistega nujnega za preživetje (beri služba, od nekod vendar morajo kapljati denarci) privoščim najboljše od vsega, kar si želim, kar me osrečuje in si seveda lahko zraven privoščim po finančni plati. Ker pa za tovrstne podvige potrebujem telo, ki mu zaupam, da me ne bo pustilo na cedilu, je treba kaj narediti tudi za telo, tako da poleg laufa in bicikla 3x tedensko "božam" tudi ponarejene skale v domačem ŠPO-ju, kar moje dlani počasi spreminja v nič kaj damske ☺(hihi, pa saj se nikoli nisem počutila preveč damsko). Z načrti, ki jih imam še vedno precej pred sabo, bom kvečjemu vedno manj damska ☺
In če potem poleg družine, službe in švicarije dodam še knjige, ki se jim ne morem upreti, mi že po defaultu zmanjka tisti 5 ur dnevno, za katere še vedno iščem čarovnika, ki bi mi jih pomagal načarati. In ko ob prelomu dnevov iz knjig črpam dejstva, ki jih v resnici sama hudo zelo poznam, le napisati jih ne znam (ali pa se jih ne spravim zapisati, no), priznam sama sebi, da je to to. Sem na tisti poti, ki si jo želim in ob tem bi bila nesramna sama do sebe, če si ne bi priznala, da sem OK, zadovoljna in občasno tudi pijana od sreče. In ko me bo naslednjič nekdo (že kdo) spet spraševal, kaj za vraga vidim v tistih trapastih skalah (ker je to menda mučenje človeka, haha), vem, da mu ne bom rekla ničesar. V glavi mi namreč z nasmehom odzvanja delček iz Murakamija: Pain is inevitable. Suffering is optional. K temu lahko dodam le vedno in povsod

In če govorim že o prioritetah. Odkar so nedvoumno postavljene v moji glavi, si z največjim veseljem in lahkim srcem privoščim šopek vrtnic, zase ... tako kot včeraj ☺

Komentarji

  1. Way to go. :)
    majcha

    OdgovoriIzbriši
  2. Jaz se tud vsako zimo "matram" v umetni steni. In moj hrbet in moja glava(imam precej glavobolov), sta mi zelo hvaležna za vsak večer, ki ga preživim na stenci:). Tko da jaz vidim v tem same+++!
    Sem prebrala pa dva dela od Murakamija (super), sam še do maratonske knjige se moram dokopat.

    OdgovoriIzbriši
  3. Zakon! Go, girl, go :)
    LPT

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave