Sardinija II

10.7.2011 22.15                                                                                         OBALA POD MURAVERO

Za nami je garaški dan. Že noč je bila garaška. V Cali Gonone so včeraj praznovali nekaj v zvezi z njihovo »morsko Marijo« (v prostem prevodu) in kot mi je po letih potepanj postalo že jasno, so te svetniške fešte v cerkveno močnih državah vedno nekaj udarnega. No, tudi tukaj je bilo približno tako. Ko se je fešta v mestu vsaj malo umirila, so se okrog 3h zjutraj spet pojavili idioti na motorjih, ki so tulirali svoje mašine čez serpentine celega hriba nad mestecem in je odmevalo čez celo pobočje. Sodeč po spominskih obeležjih na vsakem drugem ovinku je norenje po cestah njihov lokalni šport.

Za cilj smo si postavili Villasimius, ki pa nas je popolnoma razočaral. Glede na to, da je lociran na skrajnem JV rtu otoka, smo pričakovali nekaj »zabačenega«, odkrili pa drugi Portorož. Kar odbilo nas je naprej oziroma nazaj navzgor po vzhodni obali. Po precej napornem iskanju prostih (užitnih) kampov ob primerni obali (mulcem sva obljubila presek in kajak) smo že konkretno popoldne pristali na temno peščeni obali ob slanem jezeru polnem flamingov. Kamp je hudo turističen, z goro animacij in ostalih neumnosti, ampak bomo zdržali kakšen dan.

14.7.2011 20.00                                                                                     TORRE DEL PORTICCIOLO

Nisem si mislila,d a bom ob 8h zvečer na tem dopustu kdaj rabila dolge rokave – pa jih imam na sebi prav zdaj. Že včeraj je na otoku začelo precej pihati. Ko smo se prestavili na novo lokacijo, pa smo poiskali tako lokacijo pod pinijami, da me je pred nekaj trenutki na vetru ob sicer 25°C res že zeblo.

Če grem še malo nazaj. Na prejšnji lokaciji smo ostali 4 noči, pa še to le zaradi mulcev, ki so si želeli peščeno plažo. No, to so dobili, se na njej do sitega nazidali gradov, nabrali goro školjk, veslali s kajakom in se vmes do onemoglosti žogali (v vodi in odbojka na suhem), seveda pa je s peščeno plažo prišla tudi svinjarija v obliki peska med zobmi, v laseh, v nosu, v hrani, za nohti … ma svinjski smo bili kot pujsi.

Precej huje od peska pa so bili z nečim lepljivim nasvinjani evkaliptusovi listi, ki so se ob precejšnem vetru kar vsuli na nas in nekaj ur nama z JM ni bilo najbolj jasno, če bomo sploh lahko jedli tam pred šotori, niti, kako bomo pospravili vse skupaj za naš odhod.

Vmes smo jo eno popoldne mahnili v Cagliari, pa sem bila nad mestom kar malo razočarana. Znamenitosti so dobro skrite, ko pa jih končno najdeš (seveda prej nekje parkiraš, če si srečko), pa so tako zanikrne, da so ob njih precej bolj zanimive številne mladenke, ki so preveč zavzeto gledale filme o Salanderci in bi vsaj po izgledu rade bile njena kopija.

Zdaj moram pa večerjo skuhat … in pojest.

flamingi na slanem jezeru v bližini kampa

prijetna plat dejstva: zanimivo jih je blo gledat, na onem fotosu so bili nori posnetki, komarjev ni bilo kaj veliko, ker je tole jezero slano

bolj bljak plat dejstva - no mojim fantom se je zdela predvsem zabavna: ko te v letu poserje tale ptič, ti pomaga samo konkreten tuš ... a če sem sprobala? jp :o

hihi, samo desni (ta oblečen) je moj :) B je na plaži dobil zvestega spremljevalca, ki mu je bil ves čas za petami. Ne predstavljam si sicer, kakšen je bil ta otrok naslednji dan (sonce je žgaloooooo, on pa bel kot jogurt), točno ta dan je bil pa zanimiv - zastopila se nista namreč niti besede



nekaj lepših detajlov Cagliarija

Dodatek danes:
JV del otoka nam je naredil kar nekaj preglavic ob samem prevažanju. V tistem delu kraje med seboj povezuje stara, zmahana, ovinkasta regionalka s številko (sori, pozabila) XX. Italijani so ob njej (pohvalno) zgradili novo cesto, ki bi jo na nekaterih odsekih lahko poimenovali že cesta rezervirana za motorna vozila (skratka, or'nk cesta, ki si zasluži tist moder znak), ampak frajerji so jo poimenovali enako kot staro ... :( sem in tja so sicer postavili dodaten znak old ali new, ampak teh oznak je čist premalo in ne-domačinski voznik mimogrede zgreši (Garmin je pa sploh zbegan) in se potem sredi noči namesto pol ure po mega cesti cijazi uro in pol čez njihove gričke, hribe in doline po cesti, ki je hkrati tudi poligon za samomorilske motoriste (beri - tud nesreč je zato preveč in dodatno uro ti potem vzame še stanje v koloni, da nespametnega motorista podrzajo z asfalta).