Sardinija I
6.7.2011 21.30 CALA GONONE
Ugotavljam, da če je človek tako crknjen, da bi rabil že navodila, kako naj diha, nima dovolj energije, da bi pakiranje preraslo v nekaj stresnega. Kar se spomniš, daš v avto, če ne, pač ne – bohpomagej, tko je. Če pomislim še nekaj let nazaj, je v času pakiranja za dopust pri nama vladalo skoraj predločitveno stanje … tokrat v resnici nisem vedela, kaj bi sama s sabo in čist zares sva se še daleč najbolj ujeli s kvačko skupaj na fotelju … ma ja, tudi ona me je že krepko pogrešala zadnje čase.
Čist nestresnemu pokanju je sledilo čist kulturno jutranje vstajanje, kraljevski zajtrk in v prijetnem dopoldnevu čist umirjena vožnja v smeri Livorna s kratkim postankom v predmestju Firenc, da smo nakupili še nekaj malenkosti za večerjo in zajtrk na trajektu. Noč na trajektu nas je pripeljala v zgodnje jutro na Sardiniji. In kam zdaj?
Ej, pojma nimam. Gremo kar v Calo Gonone? Ja, priznam, Cala Gonone je eno in edino mesto na celem otoku, ki sem ga tam okrog novega leta enkrat uspela odkriti in si ga zapomniti … zaradi plezarije, jasno.
Vtisi po prvem dnevu?
Hja, res ni tako gorata kot Korzika. Definitivno ima bistveno boljše ceste. Itaijani so v glavnem pujsi in Italija je svinjak že takoj čez mejo, ampak otok preseneča. Sardinija je bistveno čistejša od nam bližjih itaijanskih krajev.
Paradajz ima čist taprav (božanski) okus. Belih breskev sicer še nisem odkrila, ampak tudi po rumenih si potem še lep čas oblizujem prste.
Camp je fajn, čeprav drag in ne ob obali. Cala Fiuli je presegla vsa pričakovanja. Jutri jo napademo z železjem, čeladami in štrikom. Mislim, da sem čist pripravljena, da začnem s tazaresnim dopustom.
7.7.2011 11.10 CALA FUILI
Res moram pogledat, kaj pomeni tale CALA. Čist tko po občutku bi bil lahko zaliv ali luknja ali kaj podobnega (op.p.: hihi, tud slovar pravi, da je zaliv).
Tale dopust je očitno čist drugačen kot sicer. Ura je malo čez 11 in mi smo se na prvi popolnoma dopustniški dan šele namestili na plaži. Ob takem času se s plaže ponavadi odpravljamo nazaj proti campu. Ampak ja, res je vse skupaj daleč od običajnega.
Načrt, ki smo ga skovali včeraj zvečer, smo danes v hipu spremenili. V hribu malo nad mestom je plezališče primerne težavnosti, ki leži v dopoldanski senci tja do 11h. Dopoldne smo nameravali preživeti tam … nismo pa računali na to, da je do vznožja skale cca. 20 min hoje po SONCU. Glede na to, da je bilo naše današnje vstajanje povsem dopustniško, bi do vznožja vsi skupaj ravno pocrkali, potem bi nas pa še tam glih ujelo sonce.
Plan B … cala Fuili ima skoraj cel dan vsaj kakšen del stene v senci, plaža je tam … otovorimo se kot mule in se za večji del dneva parkiramo tja. Trenutno sta tavelika dva ovešena z železjem in ruzakom s štrikom na poti k senčnim delom stene, mala dva z masko in plavutkami strašita ribe, jaz pa pod marelo branim utrdbo baznega tabora. Okrog mene so še trije nahrbtniki, dve torbi in dve mini surf dilci … jah tko je, k nas je pa malo več.
op.p.: Tukaj manjka fotka plaže ... če bi jo lahko pripopala zraven, bi ugotovili, da je to čist posebna plaža. Zaliv z velikimi belimi prodniki, kjer sem in tja počiva kakšen senčnik, po obali pa so naloženi kupi ruzakov in razvlečene plezalne opreme. Ljudi na plaži bi lahko razdelili na 3 različne skupine:
- naključni običajni turisti, ki so zašli na ta del obale po ne vem kakšnem naključju, pa vsi po vrsti kmalu odkrijejo, da ne pašejo najbolj sem in jo kmalu pobrišejo
- plezalci, ki večino dneva bluzijo na relaciji skala - morje - skala - morje ... medtem, ko so v skali, njihovi kupi ostale (kopalne) opreme samevajo ob plaži, pa se je nihče niti dotakne ne ... ker je takih kupov pol plaže
- osamljene mične gospodične, ki so na plažo prišle s kitasto močnejšo polovico, ki večino dneva preživi višje v kanjonu v skali s soplezalcem in se svoji lepši polovici pridruži šele proti koncu dneva, tik preden odrinejo s plaže. Tudi ob teh gospodičnah ležijo kupi razne opreme
Filing na tej plaži - MEGA!
17.00 še vedno tam
Tavelika dva sta se vrnila čist hepi – padla je ena 5c in ena 6b. Ko sta se vrnila iz kanjona, sta kar sopihala – v kanjonu sta uživala v senci in lahnem vetriču, na obali pa se je ura približevala 13h in je bilo temu primerno vroče.
Trajalo je manj kot pol ure, da smo sprejeli nov načrt – vseh pet nas piči nazaj v kanjon v senco plezat.
Kanjon je božanski. Skoraj ves čas je vsaj na enem delu senca, skozenj rahlo pihlja, ves čas diši po aromatičnih rožcah, dih pa jemljejo več metrov visoki oleandri. Vseh pet nas je zlezlo 5c. B sicer šele v drugem poskusu – »ej, če mami lahko to zleze, pol lohk jest tud«.
Po vrnitvi na obalo smo se vsi z užitkom pometali v valovito morje.
9.7.2011 12.10 CALA FUILI
Ma ja, spet ob morju – jaz pod marelo, ostali štirje v valovih skupaj z žogo. Današnje dopoldne je naravnost božansko – sonce se je pokazalo šele pred kakšne pol ure, do takrat pa se je prav prijetno skrivalo za oblaki.
O dnevih v Cala Gonone tko na splošno gledano ne morem pisati kej hudo zanimivega. Če nismo v vodi, smo v skali (ob vodi), če nismo ob vodi, smo pa tiste redke trenutke v campu, kjer spimo ali jemo.
Kaj več o sami plezariji bom (najbrž) spisala v ločeni objavi kdaj kasneje.
Tudi zdajle počakamo še kakšno uro, da se mularija odloči priti na kopno, potem pa vodne rekvizite zamenjamo za plezalne in se odpravimo v prijetno hladen kanjon v zaledju plaže.
Ena gora božanskih fotk pa manjka ... :(
Ugotavljam, da če je človek tako crknjen, da bi rabil že navodila, kako naj diha, nima dovolj energije, da bi pakiranje preraslo v nekaj stresnega. Kar se spomniš, daš v avto, če ne, pač ne – bohpomagej, tko je. Če pomislim še nekaj let nazaj, je v času pakiranja za dopust pri nama vladalo skoraj predločitveno stanje … tokrat v resnici nisem vedela, kaj bi sama s sabo in čist zares sva se še daleč najbolj ujeli s kvačko skupaj na fotelju … ma ja, tudi ona me je že krepko pogrešala zadnje čase.
Čist nestresnemu pokanju je sledilo čist kulturno jutranje vstajanje, kraljevski zajtrk in v prijetnem dopoldnevu čist umirjena vožnja v smeri Livorna s kratkim postankom v predmestju Firenc, da smo nakupili še nekaj malenkosti za večerjo in zajtrk na trajektu. Noč na trajektu nas je pripeljala v zgodnje jutro na Sardiniji. In kam zdaj?
Ej, pojma nimam. Gremo kar v Calo Gonone? Ja, priznam, Cala Gonone je eno in edino mesto na celem otoku, ki sem ga tam okrog novega leta enkrat uspela odkriti in si ga zapomniti … zaradi plezarije, jasno.
Vtisi po prvem dnevu?
Hja, res ni tako gorata kot Korzika. Definitivno ima bistveno boljše ceste. Itaijani so v glavnem pujsi in Italija je svinjak že takoj čez mejo, ampak otok preseneča. Sardinija je bistveno čistejša od nam bližjih itaijanskih krajev.
Paradajz ima čist taprav (božanski) okus. Belih breskev sicer še nisem odkrila, ampak tudi po rumenih si potem še lep čas oblizujem prste.
Camp je fajn, čeprav drag in ne ob obali. Cala Fiuli je presegla vsa pričakovanja. Jutri jo napademo z železjem, čeladami in štrikom. Mislim, da sem čist pripravljena, da začnem s tazaresnim dopustom.
7.7.2011 11.10 CALA FUILI
Res moram pogledat, kaj pomeni tale CALA. Čist tko po občutku bi bil lahko zaliv ali luknja ali kaj podobnega (op.p.: hihi, tud slovar pravi, da je zaliv).
Tale dopust je očitno čist drugačen kot sicer. Ura je malo čez 11 in mi smo se na prvi popolnoma dopustniški dan šele namestili na plaži. Ob takem času se s plaže ponavadi odpravljamo nazaj proti campu. Ampak ja, res je vse skupaj daleč od običajnega.
Načrt, ki smo ga skovali včeraj zvečer, smo danes v hipu spremenili. V hribu malo nad mestom je plezališče primerne težavnosti, ki leži v dopoldanski senci tja do 11h. Dopoldne smo nameravali preživeti tam … nismo pa računali na to, da je do vznožja skale cca. 20 min hoje po SONCU. Glede na to, da je bilo naše današnje vstajanje povsem dopustniško, bi do vznožja vsi skupaj ravno pocrkali, potem bi nas pa še tam glih ujelo sonce.
Plan B … cala Fuili ima skoraj cel dan vsaj kakšen del stene v senci, plaža je tam … otovorimo se kot mule in se za večji del dneva parkiramo tja. Trenutno sta tavelika dva ovešena z železjem in ruzakom s štrikom na poti k senčnim delom stene, mala dva z masko in plavutkami strašita ribe, jaz pa pod marelo branim utrdbo baznega tabora. Okrog mene so še trije nahrbtniki, dve torbi in dve mini surf dilci … jah tko je, k nas je pa malo več.
op.p.: Tukaj manjka fotka plaže ... če bi jo lahko pripopala zraven, bi ugotovili, da je to čist posebna plaža. Zaliv z velikimi belimi prodniki, kjer sem in tja počiva kakšen senčnik, po obali pa so naloženi kupi ruzakov in razvlečene plezalne opreme. Ljudi na plaži bi lahko razdelili na 3 različne skupine:
- naključni običajni turisti, ki so zašli na ta del obale po ne vem kakšnem naključju, pa vsi po vrsti kmalu odkrijejo, da ne pašejo najbolj sem in jo kmalu pobrišejo
- plezalci, ki večino dneva bluzijo na relaciji skala - morje - skala - morje ... medtem, ko so v skali, njihovi kupi ostale (kopalne) opreme samevajo ob plaži, pa se je nihče niti dotakne ne ... ker je takih kupov pol plaže
- osamljene mične gospodične, ki so na plažo prišle s kitasto močnejšo polovico, ki večino dneva preživi višje v kanjonu v skali s soplezalcem in se svoji lepši polovici pridruži šele proti koncu dneva, tik preden odrinejo s plaže. Tudi ob teh gospodičnah ležijo kupi razne opreme
Filing na tej plaži - MEGA!
17.00 še vedno tam
Tavelika dva sta se vrnila čist hepi – padla je ena 5c in ena 6b. Ko sta se vrnila iz kanjona, sta kar sopihala – v kanjonu sta uživala v senci in lahnem vetriču, na obali pa se je ura približevala 13h in je bilo temu primerno vroče.
Trajalo je manj kot pol ure, da smo sprejeli nov načrt – vseh pet nas piči nazaj v kanjon v senco plezat.
Kanjon je božanski. Skoraj ves čas je vsaj na enem delu senca, skozenj rahlo pihlja, ves čas diši po aromatičnih rožcah, dih pa jemljejo več metrov visoki oleandri. Vseh pet nas je zlezlo 5c. B sicer šele v drugem poskusu – »ej, če mami lahko to zleze, pol lohk jest tud«.
Po vrnitvi na obalo smo se vsi z užitkom pometali v valovito morje.
9.7.2011 12.10 CALA FUILI
Ma ja, spet ob morju – jaz pod marelo, ostali štirje v valovih skupaj z žogo. Današnje dopoldne je naravnost božansko – sonce se je pokazalo šele pred kakšne pol ure, do takrat pa se je prav prijetno skrivalo za oblaki.
O dnevih v Cala Gonone tko na splošno gledano ne morem pisati kej hudo zanimivega. Če nismo v vodi, smo v skali (ob vodi), če nismo ob vodi, smo pa tiste redke trenutke v campu, kjer spimo ali jemo.
Kaj več o sami plezariji bom (najbrž) spisala v ločeni objavi kdaj kasneje.
Tudi zdajle počakamo še kakšno uro, da se mularija odloči priti na kopno, potem pa vodne rekvizite zamenjamo za plezalne in se odpravimo v prijetno hladen kanjon v zaledju plaže.
 |
| ena od 5c v kanjonu |
 |
| S v svoji prvi 6c/7a |
 |
| S ob vrhu te iste smeri (na levi strani luknje) Francoz na desni se je pretehničaril čez 8a |
Men se bere fantastično. In moram priznat, da so me zasrbeli prsti saj celo poletje nisem NIČ plezala:(
OdgovoriIzbriši