Pozdravi z obljubljenega kotička

The nice part:
Že doooooolgo je tega, odkar sem bila zadnjič tam - prav na vrhu, pri štemplju z napisom 2864. Priznam, da ga v vmesnem času nisem prav nič pogrešala, saj je okrog njega toliko bolj privlačnih, toliko manj obljudenih in predvsem nobenega oh-tako-zelo-slovenskega-must-do-it. Prav tako je preteklo že veliko vode, odkar sem si obljubila, da grem po običajni kopni poti tja gor le še zato, da gor prvič spravim svojo mularijo. Only one more to go ... jp, najmlajši je ostal v dolini.
Pretekla leta ni bilo vremena, volje, dopusta ali pa zdravja (in s tem kondicije), da bi izpeljala tako dolgo obljubljani podvig. Letos so nam bile zvezde očitno naklonjene. Vremensko izredna dva dneva, mulca čist na trnih, midva itak fit od (skoraj) neprekinjene sezone, da o kondiciji mularije sploh ne govorim ...
Ob prvih omembah, da peljeva mularijo gor, sva sprva dobila še nekaj kandidatov, ki bi se nam pridružili, pa smo na koncu potem ostali sami. Danes jim je najbrž itak žal, mi pa smo imeli krasna dva dneva zase. V samem startu sem sicer razmišljala o "turistični" varianti iz Krme, pa sta me mala plezalca gledala veliko bolj navdušeno, ko sem omenila, da lahko pičimo tudi po bolj navpični - čez Prag. V vročem dnevu se je odločitev izkazala za božansko, saj smo navzgor grede imeli senco celo pot do Kotla.
Prvi dan smo se precej lagodno spravili do Kredarice, drugi dan smo se že pred pol osmo zjutraj gnetli na vrhu Očaka in se pri avtu v Vratih spravili iz smrdljivih cunj ob 4h popoldne.
Fanta sta bila enkratna, midva pa tudi neskončno zadovoljna in ponosna starša ☺
Tudi moj materinski strah je popustil kmalu po začetku spuščanja (gor grede me itak ni dajal), saj sta bila mulca čist suverena na svojih "gurtnah" ☺. Predvsem pa se pozna dril plezarije, saj imata korak popolnoma varen in zanesljiv, kar za mnoge odrasle tam gor v teh dveh dnevih tega ne bi mogla trditi.
Draga moja fanta, ponosna sem na vaju.

Ne, ni fotomontaža. Na željo C je šel z nami tudi njegov neločljivi in že rahlo v letih Pu.
Do Kredarice ga je nesel sam, do vrha pa je bila itak edina šerpa mami ☺, k je oči zihrou mlajšega.

The ugly part:
A nej sploh? Ma ja, moram, sicer to nisem več jaz.
For the record - ta del mi ni mogel pokvariti tistega lepega (glej zgoraj), ker sta bila ta dva (skoraj celo) družinska dneva enostavno popolna, vseeno pa hudo zelo razmišljam o vsem skupaj. O VSEM skupaj.
Res je, da sem s hribi skoraj obsedena. Ta obsedenost ni fizične sorte. Enostavno obožujem mogočnost narave okrog sebe, v tisti divjini se v resnici počutim tako zelo majhno, pa vendar del vsega skupaj ... kot da bi me gora sprejela za svojo, kot da bi mi dovolila biti del nje, del popolnosti, del mogočnosti, del miru, del nečesa, čemur sama zase ne sežem niti do gležnjev, pa mi je vendar dovoljeno biti ... seveda pod pogoji, da se ji prilagodim in jo spoštujem. Kazen za kršitev njenih zakonov pač ni listek na šipi in denarna kazen, je precej več ... Ja, gore in naravo spoštujem. Tako učim svoje otroke in to tam gor pričakujem tudi od vseh ostalih ... no, tukaj pa trčim v oviro, ki me odvrača od večkratnega obiska Očaka.
Triglav je v poletnih razmerah očitno le še romarski kraj, kamor se spravi skoraj vsak, ki se mu to zdi, pa če je fizično dovolj pripravljen ali ne, če zdrži pogled v prepad pod seboj ali ne, če je hribovsko "vzgojen" ali ne ... Pojma nimam, zakaj imajo ljudje občutek, da mora v najvišje ležeči slovenski koči zliti vase hektolitre piva, osušiti zadnjo kapljo šnopsa, ki ga je prinesel s seboj "za hude cajte", potem pobruhat že tko al tko smrdečo okolico, vmes nepretrgano govoriti dokler ne zaspi (če ne s tistimi v bližini, pa s stotimi po telefonu), kar naprej jodlati, peti in kruliti ... obup, čist zares. S še nekaj gorenjskimi znanci, s katerimi smo se po naključju srečali tam pred hišo, smo samo zmajevali z glavami.
Druga zgodba je pot na sam vrh. Nekatere je tako strah, ko se podajo gor, da so vsi bledi, enostavno zakrčeni, stisnejo se v prvo luknjo in se ne premaknejo ne naprej ne nazaj. In kaj boš ti z njimi? Obiti jih moraš na po možnosti najbolj neprimernih mestih. In zakaj sploh rinejo tja, če jim je tako zelo hudo?
Na grebenu itak ves čas teče nepretrgana vrsta ljudi v obe smeri. Večina jih je hribovsko "vzgojenih", najdejo pa se tudi taki, ki bi ... ma, saj ne vem, kaj bi naredila s takimi. Prepotenten trener skupine najstnikov (v neprimernih supergah), ki bi si usta moral oprati z žajfo, saj mu ven letijo le p...e, p...e in k...i, ko ga vrsta ljudi, ki nasprotni "promet" na varnem delu čakajo že 20 minut, prosi, naj vendar počaka in bo imel celo pot na voljo. Da ne govorim o tem, da ob vsem silnem preklinjanju in nespametnem rinjenju mimo ogroža življenje cele četice za seboj. Mar nima občutka, da je odgovoren vsaj za njihovo varnost, če mu je že bonton zadnja stvar na svetu?
Najbolj od vsega pa me tam gor motijo mobiteli. A ga je treba res čist ves čas imeti na ušesu? Ko smo se z vrha (spet v gosjem redu) odpravili navzdol, sem opazovala (mlajšega) tipa, ki je s to presneto škatlo na ušesu začel tudi sestopati. Raje ne povem, kaj sem si mislila ob pogledu nanj ... nekaj metrov pod tablo za Staničevo zavetišče pa sem uspela videti le še to, kako so ga vsega krvavega po rokah vlekli nazaj na pot. Po besedah precej pretresenega kolega, ki je vse skupaj spremljal in ga pomagal zvleči nazaj, mu je ob čvekanju spodrsnilo, izpeljal je preval čez zajlo in po ne vem kakšni sreči na južnem pobočju naletel na mini skalno poličko, kamor je pristal z nahrbtnikom spodaj, da se je še potolkel precej malo ... telefon pa je šel seveda tja, kamor je skoraj uspelo tudi lastniku - po najhitrejši poti v smeri Planike. Ma jezna sem, ker bi nam en tak osel lahko pokvaril prav vse. Se ga je mogoče kaj prijelo?

Sončni vzhod na Kredarici
For the record:
Še en od mojih mulcev ima še neizkoriščeno karto za Očaka, potem pa bom njegov vrh gledala le še od daleč. Ljudje so ga čist preprosto zastrupili in spremenili v nekaj, kar ga ni vredno in me zato odbija. Ne, narobe. Triglav sam me privlači. Obožujem pogled nanj, ko se vračam iz službe domov, na vsakem višjem hribu ga poiščem s pogledom ... ker pa nimam moči, da bi lahko izbirala, da bi šla gor lahko tako, da ne bi srečevala takih, ki me motijo, ga bom raje opazovala s sosednjih vrhov.

Seveda nisem mogla mimo rožc ob poti

Komentarji

  1. Wow, čestitke fantoma.In kok huda slikca Medvedka Pooh-ja :)
    Vse tist pod GRRR, mi je pa vse znano. Jaz še nisem bila v gorah za dva dni. Mi je že sama misel na spanje v kočah nemogoča. Na kredarci sem bla ene trikrat al 4x, na vrhu pa sam enkrat. Se mi je večkrat zdelo tisto gužvanje na vrh čist odveč.
    Ampak sej kot sama praviš, taki grejo večinoma sam na Triglav, tako da je kle še ful drugih gora.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ampak, otroke sta pa pošteno krstila, kaj? :-)

    OdgovoriIzbriši
  3. @Tina: fanta pravita hvala ☺
    @Techka: čist pošteno? Če bi ju jaz, bi ju manj.

    OdgovoriIzbriši
  4. Ja, v tisti konec je za hodit edinole pozimi, pa še to sredi tedna :)
    Sicer pa, takoo dobro si napisala, res ne moreš verjet, kaj se v hribih dogaja ...
    No, a otroke se že spodobi vlečt tja gor. Pri nas je to poslanstvo opravil Raje. V tistih letih sem bila poleti veliko po svetu in žal sploh nisem vedela, da hribi obstajajo :)
    Pozdravček,
    Ruth

    OdgovoriIzbriši
  5. Čestitke fantoma!
    Tudi meni je letos uspelo, da sem prvič osvojila vrh. Dva otroka sta šla že drugič in tretjič in sta me prav povornh krstila:)
    Mi smo šli zadnji ponedeljek in torek v avgustu in je bilo prav super, nobene hude gužve.
    Morem priznati, da nisem gledala v prepad, nisem štela in gledala spominskih plošč, mogoče sem bila kdaj tudi malo bleda, čeprav mi je bilo vroče, ampak sem pa vedno počakala, da smo se lahko srečali.
    Spanje v koči pa ni bilo prijetno, ker sta dva tipa tako smrčala, da sem zaspala šele proti jutru:(

    OdgovoriIzbriši
  6. @Lenka: čestitke tudi tebi! A veš, saj sama ne mislim, da bi gor lahko rinili le tisti "ta hitre gamsje sorte", kanček strahu najbrž celo koristi ☺ vsekakor pa mislim, da mora biti človek toliko samokritičen, da zna oceniti, ali je za tja gor fizično in psihično pripravljen. In če karkoli od tega manjka, bo Ata tam gor počakal do takrat, ko tudi pripravljenost ne bo več manjkala ☺ Želim ti še veliko hribovskih užitkov.
    @Ruth: čeprav so ti hribi v tistem obdobju "ušli", imaš pa zdaj za seboj take idealne hribovske ture, da (vsaj pozimi) večkrat od daleč polniš mojo energijo s svojimi slikami. Za ta del sem ti zelooooo hvaležna ☺

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave