Mozaik

Trenutno imam spet občutek, da življenje vodi mene in ne jaz njega. Dogodki se vrtijo z nepredvidljivo hitrostjo in včasih na koncu ugotovim, da se me sem in tja drži tudi sreča, saj šele kasneje ugotovim, kaj vse bi bilo lahko narobe, če bi se stvari lotila drugače … pa se jih lotevam le po intuiciji, ker za skok na bolj premišljen način enostavno ni časa.

Mularijo šraufajo prijetna pričakovanja (o tem drugič).

Čas še vedno teče prehitro.

Ko si zmenjen z zidarjem, ki 5 (pet) minut pred dogovorjenim rokom pokliče in sporoči, da bo malo zamudil in potem dejansko zamudi 3 (tri) minute, zaradi takega mojstra pustiš čakati tudi najboljše prijatelje …

Tudi lenoben sončni vikend ob prepolnem bazenu skupaj s prijatelji fajn sede.

Spremembe so očitno moj trenutni default – M je po novem (skoraj) kratkolaska.

Čeprav mulci že lep čas niso več male štruce, ki bi jih lahko stiskal k sebi in se ob tem crkljal, je super tud to, da so veliiiiiiki. Čist fajn filing je, ko se ti na skype-u izpiše »Ej mami, si rekla, da boš čez 15 minut že doma, pa si še skoz v Ljubljani. Kosilo bo na mizi točno čez pol ure in ni lepo, da te še vedno ni doma«. Prou fajni fantje so, priznam.
Menda so uspeli oživiti nekaj fotk z dopusta. Me prav zanima, kaj je ostalo ... nisem glih optimist, kar se tega tiče, je disk čist preveč rožljal.