Že tri dni

se zbujam s pesmijo - z isto pesmijo. Ko odprem oči, mi odzvanja v glavi, ko grem spat, zaspim z njo ...

... još sam sretan što postojim, pišem pesme, zvezde brojim ...

Sploh ne vem, zakaj prav ta pesem, ne vem, zakaj se me tako zelo drži, ne vem, zakaj mi je ves čas toplo pri srcu, ko mi odzvanja v glavi ... ne, ne pogrevam prve ljubezni, pa tudi na vidiku ni kakšne nove (tovrstne) ljubezni. Sem se pa čist nepričakovano in nenačrtovano v četrtek zvečer znašla v Križankah (T, še enkrat hvala, tud sanjalo se mi ni, da bo tako zelo prijalo), se prepustila osivelemu mornarju (brez morja) in vzdušju množice.
In če sem poštena ... skoraj vse iz refrena še kako zelo drži ... le zadnjo pesem sem napisala že ... hm? ... veliknajst let nazaj ...