Dnevi

se v tem letnem času menda daljšajo … moji pa so vse krajši, relativno krajši, jasno. V resnici še vedno »čistim« cel kup »smrdarij«, vendar odkrit over all pogled razkrije, da je vmes pooooolno malih radosti, ki ti rišejo nasmeh na lice …

crkljanje z dva tedna staro črnolasko - z lasmi tako dolgimi, da bi ji lahko pletla kitke in učki kot dva globoka temna tolmuna,

opravljeni težki izpiti tistih, ki jim to neskončno privoščiš in seveda držiš pesti, da se jim stvari odvijajo v njim ljubi smeri,

uspeh sosedovega mulca, ki si mu zadnji moment na svoj način začel vlivati delček znanja v najstniško glavo,

mali a vztrajni sprotni uspehi lastnih mulcev in upanje, da zdržijo (zdržimo) še teh nekaj dni do konca tega šolskega leta,

nepričakovana pošta z ohrabrujočimi štirimi zelenimi srčastimi listki in s pripisom štirih črk, ki mi jih (oh, kako butasto) ne uspe dešifrirati, čeprav so čist očitno na dlani,

lepotica na lokalni lauf-kolesarski trasi, ki mi vztrajno dviguje pulz, pa če jo vidim al pa ne,

posrečen kiks mulca pri branju, ki me še vedno nasmeje vsakokrat, ko vidim besedo (Land Rover →Land Lover) …

in potem tista brca, ki jo občasno res rabim - M, zdrži tole, saj zmoreš! Življenje je tako zelo lepo, da kakšen mesec ali dva stisnjenih zob (in pesti) ne igra nobene vloge ... boš pa potem toliko bolj vesela☺Hvala vsem tistim dobrim vilam naokrog, ki držite pesti zame ... in ne, tud slučajno ne povem, kaj vse se dogaja. Še ne še ☺ še ne upam.

Tele spodaj medtem cvetijo kar same zase ... jih imam komaj čas opazovati, pa tako zelo lepe so.

Ruth, hvala za spodbudo na predavanju ... ma ja, samo zato sem si jo omislila ☺
prej se mi niti sanjalo ni, da sploh obstajajo